Vemo, da imajo čustva svoj pomen. Nesmiselno bi bilo, da bi določeno čustvo, ki nam ni ljubo, želeli izničiti. Neljuba čustva nam predstavljajo določeno breme, s katerim težko shajamo. Izziv je morda prav v tem, da poskušamo čustvom ZAUPATI, da vstopajo oz. se pojavijo prav z določenim namenom in da se nikoli ne pojavijo brez razloga. Predvsem to velja za težja čustva, tista, ki nas še posebej vznemirijo. Lahko rečemo ali si predstavljamo, da pridejo kot neki prinašalci sporočil: o nas, o naši notranjosti. Ko se na primer pojavi bes (eno težjih in zahtevnejših čutenj), se poskušajmo osvoboditi tega, da moramo takoj razumeti čemu in hitro odreagirati nanj. S sočutjem do sebe se vprašajmo, zakaj je to čutenje prišlo? Kaj nam sporoča? Kaj moramo narediti? Morda postaviti mejo, se odstraniti, na nek način odreagirati in se postaviti zase-spoštljivo in tako, da se bomo po tem počutili dostojanstveno in svobodno.
Neljuba čustva
Neljuba čustva so tista, ki jih težko sprejmemo, na sploh težko doživljamo, kot na primer čustvo besa, osramočenosti, zavisti, šibkosti, praznine, odtujenosti… Poskušajmo razmišljati, zakaj so ta čutenja tako težka in včasih prav neznosna? Lahko so celo tako težka, da ljudje z njimi ne vzdržijo. Ker smo se tako naučili, nam ta čutenja o nas samih sporočajo, da nismo v redu, če jih čutimo. Da nismo zreli, sprejemljivi, všečni. Da nas ljudje ne bodo sprejeli, če bomo tako čustvovali. Da smo nezreli in kažejo vse naše napake. Zato jih želimo skriti, prezreti, sploh pa ne pokazati nikomur. Ker so slaba, negativna, celo nemoralna!
Če je bil človek ustvarjen tako, da z vsem, kar je in ima, lahko preživi, so verjetno tudi ta čutenja, ki so del človeka, v nas s prav posebnim namenom. Vemo, da je neprecenljivo, če nas nekdo v teh težjih čutenjih sprejme. Ker najprej nas mora začutiti in prav tega občutka, namreč, da nas nekdo v težkem čutenju začuti, nikoli ne pozabimo.
Spominjam se …
Spominjam se začetka svoje prve službe v domu upokojencev. Dodeljena mi je bila naloga, da stanovalce povabim in razporedim v prostoru za prireditve. Spominjam se le občutka, da mi že prvo navodilo ni bilo dovolj jasno. Ker sem se hotela pokazati v dobri luči, nisem dodatno spraševala. Ne spominjam se točno, kaj bi morala narediti in kaj sem naredila narobe, vem le to, da naloge nisem opravila, kot bi jo morala. Še danes vidim očitajoče obraze nadrejenih in njihove na pol opazke (in ne direktne povratne informacije, kaj in zakaj nisem naredila prav) in moje občutke sramu in strahu, ko sem želela obrazložiti in opravičiti svoje delo. In potem se je od, ne vem kje, znašla sodelavka, ki me je začutila. Še danes slišim stavek: »Aha, dajte no…Kaj pa je to takega…?« Postali sva nerazdružljivi sodelavki, kreativni delavki, polni skupnih idej in s katero še danes prijateljujeva, odkrivava hribe in skupaj modrujeva.
Nam neljuba čustva imajo poseben namen in dragocenost, da nas zbližujejo in na novo ustvarjajo prijetna čustva, tista, ki nam toplo polnijo srce in pišejo nove in nove trenutke in zgodbe za vedno!
Ustavi.Se in v komentar zapišite, katero je za vas neljubo, težko čustvo? Kdo je tisti, ki vam je to čutenje pomagal sprejeti?
Več o Lidiji Bašič Jančar lahko preberete – https://lidijabjancar.com/