Zgodba: Maruška Potepuška za Natečaj: #ustavise in napiši
Ko sem bila še otrok, me je bilo zelo strah neviht. Ne pomnim, da bi me nekdo z njimi strašil ali kaj rekel v stilu “Bogec se krega.” Mene je bilo tega tako strah, da mi je šlo na bruhanje. Z leti in racionalizacijo strahu, mi je dandanes zgolj neprijetno. Prav tako kot nisem mogla prenašat, če je nekdo izbuljil oči in me gledal. Baje sem tulila ob tem.
Strah me je bilo hitrosti na igralih, saj nisem mogla povsem slediti dogajanju na vrtiljaku in toboganu. To je bil zame kar šok. Izogibala sem se teh igral.
S tem povezan strah je bila najbrž tudi vožnja z dvigalom. Po nočni mori sem še kar nekaj časa hodila peš v šesto nadstropje. Kasneje mi je uspelo to premagati tako, da sem najprej nekaj časa držala vrata dvigala odprta in si ogledovala dvigalo, drugič se, malo stopila noter, pritisnila na številko nadstropja in potem, pred zaprtjem vrat, ušla ven. Ko se mi je končno zares uspelo peljati z dvigalom, pa sem si zamašila ušesa in zaprla oči. Vse to, ko še nisem dopolnila dvanajst let. Danes se brez težav peljem z dvigalom. Vem, kaj moram storiti, če se dvigalo ustavi, česar, ko sem bila majhna, najbrž nisem vedela.
V adolescenci mi je bilo nerodno kam poklicat. Strah, da bom zmrznila med pogovorom, če me bo nekdo presenetil z vprašanjem. Ali da se ne bi znala zmeniti. Vsakič znova sem zbirala pogum.
Ko sem opravila vozniški izpit v Ljubljani, ni bilo potrebe po vožnji po obvoznici. In ko je bilo treba, me je bilo strah. Vsi so mi govorili, da je super in enostavno, hitro in brez težav. En dan pa sem preprosto zapeljala na izvoz in z vsakim metrom čutila odpadajoči oklep. Čudoviti pogledi na cesto spredaj in stalna hitrost so mi dali užitek in od takrat uživam po obvoznici in avtocesti. Sedaj je to rutina, a v njej še vedno uživam.
Zaradi strahu sem potrebovala čas, da sem se odločila za prevoz preko prevozi.org kot potnica. Po premostitvi začetnega strahu, sem imela zgolj prijetne izkušnje.
To so bili moji otroški in mladinski strahovi. Ko sedaj začutim strah, si ga razložim, se potolažim in ga jemljem kot tremo. Sebe pa vidim kot borko.