Zgodba: Morgan Hribar za Natečaj: #ustavise in napiši
Začelo se je takrat, ko se je končalo moje staro življenje, čeprav ne verjamem v preseljevanje duš. Kot se novorojenček ne spomni okoliščin svojega rojstva, čeprav mu občutki ostanejo, imam tudi jaz jaso brez spomina s tistega časa. Povedali so mi o stvareh, ki naj bi se zgodile takrat, vključno z njihovim strahom o mojem preživetju. Tudi sama sem dvomila, če bom splavala iz bolezni in vem, bilo me je prekleto strah.
A z meseci so se začeli odstirati spomini, kopičiti prijetni vtisi, želje, kako želim živeti naprej glede na to, da sem kronološko v sredini štiridesetih let in usoda ni pometla z mano, temveč me je dala na preizkušnjo. Ravno toliko let imam, da se lahko začnem ukvarjati z življenjskim planiranjem, ne glede na to, kakšna pogorišča sem pustila za sabo.
Začeti moram pri temeljih
Če se pogledam, imam krepko telo in očitno mi je pomagalo, da sem preživela po diagnozi meningoencefalitisa. Lahko se svobodno gibam in vzdržujem kondicijo ves čas. S tem se želim še bolj dokazovat, tudi zaradi preteklega dvoma v svoj spomin. Če sem po dobljeni bitki do sebe iskrena, lahko rečem, da sem bila sebi še največji eksekutor pomnjenja. To ni bilo nenavadno ob lastnih začudenjih, da niti nisem vedela, v katerem letnem času se nahajamo, kaj sem na tiste dni po diagnozi počela, nehote sem navajala napačno stalno bivališče, da o neznanju, kje sem se prostorsko nahajala vsak trenutek, niti ne govorim. Nisem se znašla niti v vsakdanjih stvareh, ko sem npr. začudeno gledala v svoj bančni izpisek zakaj toliko minusa, ko sem kasneje ugotovila, da mi je pred leti banka odobrila limit, nisem vedela, kako se skuha krompir ali pa sem pekla pecivo za obiske, ki niso prišli, ker sem se napačno zmenila. To se je eno časovno obdobje stalno ponavljalo.
Učila sem se po sistemu poskusov in napak, s tem da so bile napake tisti čas vsakodnevne. A vsa ta spominska zmeda mi ni prišla toliko do živega kot dejstvo, da nisem bila sposobna več skrbeti za svojo hči. Občutek nemoči me je bolel, kot bi imelo stalno puščico zabodeno v sebi. A se ne dam, sem si rekla. Bolečino sem začela spreminjati v motiv, da si povrnem moč. Moram iz krempljev institucij, da bom skrbela zanjo, sem si mislila, ko sem iskala poti, da si povrnem spomin.
Sobna stanovalka iz časa rehabilitacije v Soči mi je povedala v zdajšnjem času, da me je nekoč sredi noči vprašala, kaj delam, jaz pa sem ji odgovorila, da se učim. Začudeno me je vprašala zakaj zdaj, jaz pa rekla, da moram čimprej okrevat, da bom spet lahko skrbela za svojo hči.
Tudi ko sem bivala v instituciji, ki bi jo lahko poimenovala sirotišnica za odrasle, nisem bila zadovoljna z običajno mero terapij. Iskala sem nove, recimo, da sem šla vsako jutro za eno uro tečt v hrib, medtem ko so ostali uporabniki počivali na kavčih, reševala sem miselne naloge, kot so križanke in sudoku, pomagala zaposlenim pri njihovih osebnih težavah, ker mi je ostalo poslanstvo socialne delavke, se tudi prerekala z njimi, da je namen stanovanjske skupine, da skrbimo sami zase, da nočem, da oni delajo namesto mene.
Moj cilj je bil biti doma in hoditi v službo. Spomnila sem se, katero delo sem opravljala in svojih sodelavcev sem se ob tem spomnila kot zelo korektnih in toplih, zato bi mi bilo žal, da ne bi bila več z njimi.
Čez nekaj mesecev sem iz sirotišnice, kjer je bil stalen hrup neznosen, kot ena izmed redkih uporabnic res odšla, a sem se zavedala, da bolezen še ni izzvenela in še nisem sposobna opravljati svojih delovnih nalog v stari službi.
Povezana sem bila s poklicno rehabilitacijsko službo v Soči, s tem da sem vmes prostovoljno obiskovala terapije nevladnih organizacij. Nisem se želela prepustiti nemilosti čakanja na izboljšanje stanja. Bila sem najbolj navdušena nad matematiko, celo tako, da sem na isti dan terapije odšla v knjižnico po matematične priročnike, da bi lahko reševala miselne naloge. V nekaj mesecih sem recimo zopet obudila znanje o sinusih, kosinusih ter se s tem še bolj intenzivno pripravljala na odhod v službo, s tem da sem obiskovala še obnovitveni tečaj angleščine, literarne delavnice, imela bothmer gimnastiko za ravnovesje, tudi tečaj tanga, ker sem v medijih ujela, da učenje neke povsem nove dejavnosti pripomore k obnovitvi možganov.
Imela sem istočasno eno-tedenske terapije v Soči, ko smo ugotovili, da so moje potrebe po obuditvi znanja večje od njihovih časovnih resursov. Pomagali so mi, da sem bila sprejeta v enoto Mavrica, ki se ukvarja z ljudmi z možganskimi poškodbami bolj intenzivno. Živela sem seveda tisti čas samostojno sama doma, kjer sem recimo vzdrževala red veliko bolj kot v starih časih, odhajala sem dnevno na terapije in tudi sicer kvalitetno preživljala svoj prosti čas.
Ukvarjala sem se s pisanjem poezije, jo predstavljala na literarnih srečanjih, se udeleževala šahovskih turnirjev, organiziranih tekov, zlasti na dolge proge, kolesarskih maratonov; Želela sem izničiti slabe občutke za nazaj, pri čemer sem izkoriščala priložnostne prireditve za izobraževanje, športno udejstvovanje in širitev kulturnega obzorja.
Sčasoma sem začela čutiti moč, da zmorem tudi v službo. Bilo je ravno poletje in Mavrico so za dva meseca zaprli, da si odpočijemo. Mislila sem, da moram hitreje napredovat, ko sem iskala, kaj bi počela za intenzivnost okrevanja. Naletela sem na amatersko dramsko skupino in se ob dejstvu, da je bilo igralstvo moja mladostna želja, ki jo nisem speljala zaradi treme pred občinstvom, takoj odločila, da ji se pridružim. Ko sem prišla tja, so nam ponudili vloge, ljudi pa je bilo preveč, zato sem takoj začela lobirat za eno izmed njih. Dobila sem jo, potem še dve, tako da imam zdaj za sabo sedem repriz in moram reči, da v tem neizmerno uživam.
V tem času sem zapustila invalidsko organizacijo Mavrica, da sem šla v redno službo nazaj, kar je bilo izjemno glede na ostale uporabnike. Za slovo od njih sem brez izgubljene partije zmagala še na njihovem šahovskem turnirju, ki so ga organizirali istočasno za zaposlene in uporabnike.
Kmalu zatem sem se zaradi zanimanja, kakšno je moje stanje spomina v tem času, odločila reševat uraden IQ test, ki mi je pokazal 140, torej sem bila tri leta po možganski bolezni nadpovprečno inteligentna, pa še to moram priznati, da sem ga reševala po prekrokani noči.
V službi zdaj ravnokar prehajam na osem-urni delovnik in 13-letna hči zdaj živi pri meni. Z mislijo nanjo sem napisala pesniško zbirko 36 pesmi, ki sem jim dala naslov »Po dežju lažje zadiham«. Zdaj resnično diham s polnimi pljuči in zavedanjem, da je vsako življenje pot k samemu sebi. Upam, da ostanem pri sebi.
