Ko sem iz pustolovskega pristana študentskih let počasi vstopala v mrakoben svet odraslih s položnicami, davčnimi napovedmi in vljudnostnimi pogovori, sem približno vedela, kaj hočem početi.
Tega sem se kot prava psihologinja lotila sistematično, kot zagonetko, ki jo je treba rešiti. Poiskala sem taka podjetja, opravila prakso, razgovore, se pozanimala o njih pri tistih, ki so imeli interne informacije. Želela sem biti del prijetne klime, združene drznostjo in kot kaže sem imela pravo energijo, znanje pa najbrž tudi drobec sreče, da se je moja pot prekrižala s Competovo.
Sprva se mi vse skupaj ni zdelo nič posebnega, po mojem planu pač. Potem sem začela podrobneje spremljati, kako se znajdejo vrstniki, pa sem se nekaj časa počutila srečno kot majhna ptičica na vrhu najvišje veje v gozdu.
Čas je tekel in mrakoben svet odraslih je naposled pokazal svoje zobe: vzel mi je spanec, potem še željo po hrani, interes za druženje, zategnil vratne mišice, izpustil je nekaj izpuščajev. Pa šele dobro sem začela, se je povrh vsega v meni nabirala skrb. Navkljub poznavanju tehnik obvladovanja stresa in psihološke čvrstosti, je bil učinek moje samopomoči sprva precej boren. Šele kasneje sem spoznala, zakaj.
Kako to, da svoja telesa nekateri privedejo do takih skrajnosti?
Najbolj zanimiv del mojega dela je zame seveda stik z ljudmi. Pogosto sem z njimi v kontaktu ravno v stresnem trenutku v njihovem življenju – menjujejo službo, ker so z njo nezadovoljni, nekateri delo izgubijo, tretji se vključijo v neko obliko profesionalne rasti, ker je tako odločilo vodstvo ali, če imam srečo, ker si tega želijo sami. V zadnjih nekaj mesecih veliko slišim o stresu, o izčrpanosti, o strahu. Morda sem sama na to bolj pozorna ali pa je to samo moja narava dela. Pa vendar so ljudje, s katerimi govorim, bistri in dobro informirani. Kako to, da svoja telesa privedejo do takih skrajnosti?
V preteklih 30 letih je strmo naraščalo število raziskav, ki so pokazale pomembno povezanost med stresnimi življenjskimi dogodki in številnimi oblikami psihofizičnih težav. Nič novega, tisočkrat povedano. Presenetila me je druga ugotovitev – povezave med stresnim dogajanjem in mentalnim zdravjem ter dobrim počutjem niso bile velike; po svetu torej hodijo ljudje z veliko stresa, pa so še vedno čili in zdravi. Je tudi res, da prisotnost bolezni po večini ne vpliva močno na oceno lastnega zadovoljstva z življenjem, kar seveda ne pomeni, da so bolezni manj ogrožajoče za naše zdravje. Podobno najbrž velja tudi za stres.
Stres je subjektivno izkustvo. Bolj kot stresna situacija sama po sebi, je pomembna naša ocena situacije. Ta je tista, ki določa raven občutenega stresa. Če neko situacijo ocenimo kot ogrožajočo za naše dobro počutje, bo za nas zelo stresa, če pa to isto situacijo vidimo kot izziv, nas ne bo pretirano obremenila. Gre torej za razmerje med dojemanjem zahtev in oceno lastnih sposobnosti za obvladovanje teh zahtev. Kadar presodimo, da zahteve presegajo naše sposobnosti, bomo situacijo doživeli kot neprijetno in nas bo pahnila v stisko – negativen stres. Če imamo občutek, da lahko situacijo obvladamo, pa lahko pritisk deluje celo pozitivno in spodbuja ustvarjalnost ter učinkovitost – občutimo pozitiven stres.
Odziv na stres poteka po nekem običajnem vzorcu. Najprej sledi šok in dezorientirano delovanje, kmalu zatem se pojavijo znaki mobilizacije, ko se pripravimo na spoprijemanje s stresom. V naslednji fazi se okrepi naše prizadevanje, da bi uspešno obvladali stres. Če ta prizadevanja uspejo, se delovanje povrne na običajno raven, če pa so neuspešna, začne delovanje pešati in pojavijo se znaki izčrpanosti. Ko izgorevamo, se ugaša naša motivacija, posebno tedaj, ko naša prizadevanja za doseganje cilja ali ohranitev odnosa ne pokažejo zaželenih rezultatov.
Ljudje torej pregorimo, ko (pre)dolgo časa neuspešno vnašamo napor in energijo, da bi dosegli cilj. Ko v nekem kritičnem trenutku spoznamo, da nikoli ni dovolj, da nas vedno znova na koncu tunela pričaka nova tema, telo prizna premoč. Do neke mere nam pomaga moč misli – pozitivna naravnanost in občutek nadzora nad situacijo, toda naš pogled na svet je v stanju hude izčrpanosti izkrivljen. Ko nam naše misli pravijo, da zmoremo, naše telo peša, vse dokler nismo sposobni opraviti najosnovnejših dnevnih aktivnosti.
Tako kot ima praktično vsaka stvar v svetu narave funkcijo, jo imajo tudi naša čustva. Evolucijsko gledano čustva spodbudijo organizem k aktivnosti glede na dane okoliščine. Čustva nam omogočajo, da se glede na potrebe in situacijo odločimo, vplivajo na naš spomin in na naše ravnanje v prihodnosti. Običajno se nanašajo na nek objekt, torej stvar ali osebo, in oblikujejo naš odnos do tega objekta. Ob prijetnih čustvih kot so upanje, veselje, ljubezen se objektu približujemo, v kolikor doživljamo neprijetna čustva, kot so žalost, gnus, strah, pa nas občutja vlečejo stran od objekta.
Povezava med strahom in delom
Povezava med strahom in delom je v današnjem času postala precej zapletena. Tisti, ki imate doma psa ali mačko, najbrž dobro poznate zakonitosti klasičnega pogojevanja, čeprav morda še niste slišali za ta izraz. Ko zašumi vrečka z briketi, gotovo ljubljenčki pridirjajo v vašo bližino. Naučili so se, ko zašumi vrečka, dobim hrano. Tudi ljudje smo podvrženi klasičnemu pogojevanju. Če na primer v službi doživljamo težke pritiske, kritike in negativna sporočila, prihod ponedeljkovega jutra postane znak, da prihaja nekaj slabega. Naznanilo nove elektronske pošte sporoča, da nas je pravkar doletela še ena grožnja.
Zvonenje telefona v dopoldanskem času je danes postalo tako ogrožajoče, kot bi bilo postopati pred razjarjenim medvedom. Postalo nas je strah dela. Ujeli smo se v spiralo strahu pred izgubo službe, naslednjega kariernega koraka, naših prihrankov. Strah se polašča naših možganov. Strah jemlje možgansko kapaciteto in energijo in v takem stanju je težko sprejemati smotrne določitve. Ob vklopljenem sistemu strahu, aktivnosti raziskovanja in tveganja ugasneta. Priložnosti gredo mimo. Ko naši možgani začutijo bolečino ali pričakujejo izgubo, se oklepamo tistega, kar imamo, četudi nam to imetje na nek način škodi.
Strah nam sporoča: grožnja! Pazi! To je pomembno sporočilo, ko moramo na cesti kar najhitreje zavreti ali se umakniti iz kakšne zakotne ulice. Kadar naši možgani zaznajo situacijo kot ogrožajočo, se organizem pripravi na akcijo – na beg ali boj. Naše dihanje postane hitro in plitko, poviša se krvni tlak in srčni utrip, napnejo se mišice. V socialnih situacijah nam napeto in na boj ali beg pripravljeno telo bolj malo koristi. Redko lahko zbežimo iz neprijetne socialne situacije, še manj pa se bi bilo primerno fizično znesti nad kom, ker nam je namenil napačen pogled.
Čuječa naravnanost prinaša neobsojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ne gre za to, da bi se poskušala prepričati, da bo vse v redu, da bi na silo spreminjala negativne misli v pozitivne ali trmasto vztrajala v prepričanju, da bom pač ‘pregurala’ in tako sebi in drugim dokazala svojo moč. Pomaga mi nekaj tako preprostega, kot je zavedanje tega, kako mi je v tem trenutku. Zaznavanje čustva je pomemben korak in z ustreznim prepoznanjem čustva si omogočim več različnih odzivov. Lahko izbiram, ali se bom iz situacije umaknila, bom kaj dodatno preverila ali poiskala pomoč. Če sem na tem področju vešča, imam tudi možnosti glede tega, kako bom strah izrazila – lahko povem na glas – strah me je, ne vem, če bo šlo – lahko pokažem svoj pogumni izraz in strah zadržim pri sebi, če ocenim, da je to v dani okoliščini najbolje. Tu imam seveda v mislih situacije, kjer ni dejansko ogroženo življenje, saj se v takih okoliščinah naše telo odzove avtomatsko in refleksno.
Zakaj in na kakšen način nas nekaj ogroža?
Pomembno je torej sporočilo strahu – zakaj in na kakšen način nas nekaj ogroža? Če nas je strah iti v službo, ker nas tam čaka tečen šef, ki zahteva nemogoče, lahko preprosto sledimo sporočilu strahu – se umaknemo ali se borimo za boljše delovne pogoje, če je to v naši moči. Če nas je strah slabih delovnih rezultatov, lahko poiščemo informacijo, kako nam gre in kaj moramo narediti, da nam bo šlo bolje. Če nas je strah izgube službe, se lahko vprašamo, ali se v službi kaj takega dogaja, da tako čutimo in kaj lahko naredimo, če do tega pride.
Strahov, povezanih z delom je veliko, saj živimo v vedno bolj kompleksnem svetu. Vse se izredno hitro spreminja in težko držimo vse niti v rokah. Živimo v obdobju, ko nas je lahko kar naprej strah. Zavedanje strahu in ne odrivanje čustva na stran, nam pomaga razbrati sporočilo iz okolice in takrat lahko prevzamemo nadzor nad situacijo – se odzovemo, če je to potrebno, ali preprosto ozavestimo strah, se zavemo, da ni potrebe po njem, in samo pustimo, da gre. Na tak način smo mi tisti, ki obvladujemo strah in ne on nas.
Nina Ivančič,
mag. psihologije, svetovalka in psihologinja v kadrovskem podjetju Competo
Področje delovanja: med drugim se ukvarja s psihološkim profiliranjem, vodenjem projektov ocenjevalnih in razvojnih centrov ter raziskovanjem na kadrovskem področju.
Specialistka: posveča se aktualnim temam, kot sta prihodnost dela in privlačnost delodajalca.