V odnos se rodimo in v odnosih rastemo od samega začetka. Ta rast se nikoli ne konča, nas spominja Lidija Bašič Jančar, družinska terapevtka.
Če smo natančni, že od začetka zahteva soočenje z občutki, kot so strah, jeza, bolečina, osamljenost, žalost. Vse to počne že novorojenček, vse to občuti in preživlja. Da pa ne bomo tako črnogledi – v odnosih se človek poleg teh težkih občutkov sooča tudi z zadovoljstvom, ustvarjalnostjo, vzhičenostjo, radoživostjo ter veseljem ob pogumu. Vse to otroku in pozneje odraslemu omogoča stalno rast ob spreminjanju sebe in odnosov.
Kako pomemben je partnerski odnos?
Partnerski odnos zahteva veliko mero intenzivnosti. Je edini odnos, ki človeka pretrese do kosti in kjer nimaš izbire (če se odločiš zanj), ali želiš rasti ali ne. Partnerski odnos preprosto zahteva rast in razvoj ali pa odnosa ni. Veliko korenitih dogodkov in sprememb partnerja doživljata skupaj, pravzaprav gresta skupaj čez pomembne življenjske prelomnice (odhod od doma, skupno bivanje, nosečnost, rojstvo otroka, ustvarjanje družine, poklicna pot, izobraževalne poti, staranje staršev, odhodi otrok od doma ter še in še). Vse to ju poveže morda celo bolj, kot si mislita.
Na dolgotrajne odnose so pogledi ljudi različni, dostikrat podcenjeni v smislu, da z leti ni več istih občutkov, kot so bili na začetku. Da so skupaj le še zaradi navade, otrok, da se tako rekoč v odnosih, slej ko prej, vsem zgodi rutina ter da je zaveza prisotna le še zaradi zunanjih dejavnikov.
Kratkotrajna razmerja sicer vse to imajo, torej stalen občutek zaljubljenosti in metuljčkov v trebuhu, vse je še novo, vzburjajoče, nepoznano in zato želeno. Vsak ima seveda možnost, da po končanju takega stanja svoj odnos z drugo osebo zaključi. Tako se krog zavrti, znova in znova. Jasno je, da se v tem primeru v odnosih niso dotaknili globine, niso rasli. Poglejmo malo bolj konkretno, kaj to pomeni.
Pomen osebne rasti v partnerskem odnosu
Če smo z nekom dalj časa, nas začnejo določene stvari jeziti. Sprožijo se nam dotlej še nepoznani strahovi. Navežemo se na človeka in postane nas strah, da bi odšel. Ali pa nas postane strah, da bomo izgubili svobodo, hobije, prijatelje …, če bomo zvezo s partnerjem okrepili.
Jezi nas, da nas partner jezi in partnerja jezi, da smo videti tako hladnokrvni, da se umikamo. Prostor postane nevaren in boleč. Iz strahu, da ga izgubimo, smo se pripravljeni pretirano prilagajati. Po drugi strani imamo lahko partnerja, ki ga to prilagajanje jezi. Skrbi nas, da nas bo partner zamenjal. Partnerja je lahko strah, da bi se vezal do konca življenja. Ustraši se misli, da mu bo morda še kdo kdaj všeč. A to je realnost in samo to je odnos.
Partnerski odnos je tisti odnos, ki je globok. To pomeni, da se ravno v tem odnosu prebujajo občutki, ki se jih partnerja ustrašita in pomislita, da z njimi ne bosta zmogla živeti. Torej, kaj nam je storiti in zakaj je ravno tak odnos potencial za osebnostno in odnosno rast?
Kaj z občutki in strahovi, ki se pojavijo v partnerskem odnosu?
Občutki, ki smo jih omenili, niso nastali v partnerskem odnosu. Človek jih nosi s seboj vse življenje, saj so se oblikovali že v primarnih družinah. So najgloblji, torej globoko zakoreninjeni. Težji in bolj boleči kot so, globlje smo jih potlačili.
Partnerski odnos spominja na odnos med otrokom in starši, zato se ta občutja v partnerstvu znova prebudijo. Kar je res dragoceno, saj imamo tako možnost, da spoznamo sebe: kdaj, kje in ob kom smo se tako počutili, kdo nas je zapuščal, za koga nismo bili dovolj dobri, za koga smo bili zamenljivi; ob kom se nismo smeli jeziti in čigave potrebe smo morali zapolnjevati …
Ker strahovi nastanejo v odnosih, se edino v odnosih lahko razrešijo! In tega pač ni mogoče storiti v kratkotrajnih odnosih.
Malo izzivalno se nam zastavlja vprašanje, ali tudi pri parih, ki so skupaj dolgo časa, intenzivna romantična ljubezen lahko traja in prinaša kaj dobrega?
V nadaljevanju vam predstavljam zelo zanimivo raziskavo. Znanstveniki so s pomočjo magnetne resonance opazovali možganske centre pri parih z dolgotrajnim stažem in z že odraslimi otroki. Povedali so, da so po dolgih letih še vedno zaljubljeni v svojega partnerja. Pri sveže zaljubljenih parih in dolgotrajnih parih je bila aktivacija predela možganov, kjer se dogaja začetna faza intenzivne romantične zaljubljenosti enako aktivna, le z eno razliko.
Pri sveže zaljubljenih parih se je aktivno možgansko področje povezovalo še s področjem, kjer se kaže anksioznost, pri dolgotrajnih parih pa je tesnobo nadomestila nova aktivnost v specifičnem predelu možganov, povezana z umirjenostjo in zaviranjem bolečin, kar kaže na mirnejše občutke globoke povezanosti z drugo osebo (raziskava je povzeta iz knjige Popolna ljubezen, Bašič Jančar, 2019).
Zmožnost ohranjanja odnosov je kazalo modrosti in večna vrednota. Želimo, da bi ljudje spoznali, da le taki odnosih prinesejo varnost, udobje in povezanost. Nov pogum za vztrajanje zagotovo prinese čustveno varne odnose, mnogo sočutja do sebe in drugega ter modrosti. To se odrazi tudi v zdravem ohranjanju aktivnih možganskih povezav.
Pripravila: Lidija Bašič Jančar, družinska terapevtka
https://lidijabjancar.com/
več člankov avtorice je objavljenih na Med.Over.Net