Slovenijo smo osvetlili do zadnjega kvadratnega kilometra
Še enkrat nam je uspelo prebuditi Slovenijo in jo osvetliti do zadnjega kvadratnega kilometra.
Od takrat naprej sem si stala ob strani
Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo.
Strah me je bilo, če bom splavala iz bolezni
Sem kronološko v sredini štiridesetih let in usoda ni pometla z mano, temveč me je dala na preizkušnjo – lahko se začnem ukvarjati z življenjskim planiranjem, ne glede na to, kakšna pogorišča sem pustila za sabo.
Čak nije problem ni pasti, ako to niko neće vidjeti
Najveća i najdublja tamnica, u koju čovjek sam sebe zatvara, je strah. Dođe iznenada, kao vrisak iznutra, kao žestok alarm u čovjeku koji će nekad da ga zaledi, nekad natjera na bijeg.
Skozi leta se spremenimo
Leta počasi minevajo in kar naenkrat odrastemo. Spoznamo, da tudi, če se svet odloči za nekaj, lahko to spremenimo. Ustavimo se in premislimo o vseh.
Kabinet razsvetljenja
Edini cilj je bil odpisati test, da se bodo končno lahko posvetili bolj pomembnim stvarem kot so prijatelji in družina in razumljivo tudi razpravam o puloverjih ter petju pesmi.
Svobod(n)a v svoji koži
To je zgodba, ki se je ne da zapisati v enem kratkem zapisu. Ne da pojasniti na eni kavi. In zagotovo je ne morete zares razumeti, če ste danes nanjo naleteli prvič.
Kako se vse vrača
Verjamem v usodo in tudi vem zakaj se je zgodilo, tako, kot se je. Namreč, naš oče je … Vsakič me je groza, ko pomislim, da me, njegove hčere, dobro vemo, zakaj.
Vedno sem hitel, a zamujal, dokler …
Jokam, ker se težko spopadam s tem. Jokam, ker boli. Jokam, ker ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni. Meni, ki sem bil vedno nasmejan, dobre volje, poln energije in zagona.
Drugi polčas
Delala sem po 28 ur na dan, če je bilo treba, bila sem zahtevna do sebe in drugih. Pogosto sem imela glavobole, a …