Zgodba: Mira za Natečaj: #ustavise in napiši
Sedela sem na tleh in jokala. Zelo potiho. Nad mano se je na steni ob dvigalu bohotila velika črka D. Ravno sem globoko zajela sapo, ko je mimo prištorkljala medicinska sestra v eni izmed tistih nadležno zvenečih natikačev. Vlekla jih je za sabo na utrujenih, naveličanih nogah, ko je nenadoma obstala in se zagledala vame, kako sedim na tleh, zgrbljena, s hrbtom naslonjena na steno ob dvigalih in vlečem nazaj v nos zajeten smrkelj.
„Vam lahko kako pomagam?“ je previdno vprašala.
„Je že v redu, hvala,“ sem odvrnila, medtem, ko sem si smrkelj brisala v nadlaht.
„Res? Vam kaj prinesem?“ je vztrajala.
„Ne, res je v redu, hvala.“
„Mogoče malo vode? Vstanite, no, na stolih vam bo bolj udobno.“
„V redu mi je,“ sem vztrajala, pri čemer me je začela jeziti misel, da jo najbrž bolj skrbi, kako ta prizor izgleda, ne pa moje počutje. Razumem, hlipajoče mlado dekle, sesuto na tla v enem od stranskih hodnikov, ni ravno šolski primer optimističnega upanja, ki ga želijo ohranjati ali, bolje rečeno, vzpodbujati na onkološkem inštitutu.
„Usedite se, no, lahko vas pospremim …“ je znova poskusila sestra, ampak takrat je moj obup dosegel drugo točko skrajnosti tisti dan in iz mene je odločno zagrmelo:
„Jaz samo rabim minuto zase, da se v miru zjokam in dam ven. V redu bom, hvala lepa.“
Medicinska sestra je uvidela, da nima smisla več ugovarjati, zato je z izrazom dvomečega nelagodja oddrsala naprej.
Malo mi je bilo žal, da sem bila groba in nevljudna, rada sem imela namreč osebje na onkološkem inštitutu. Nikoli še nisem doživela, da bi bili v isti instituciji vsi tako zelo prijazni. Z mamo sva se hecali, da če je človek na onku zgolj povprečno prijazen ali ne zbija posebnih šal, je že skoraj zloben. Res pa je, da sva jim bili včasih navdih za hudomušne pripombe – vsakdo, ki je prvič videl šaljivo registrsko tablico z napisom MERCEDEZ, ki sem jo nekoč dala delat za mami in ji jo privezala na voziček, se je na široko nasmehnil in po nekaj obiskih na onkološkem inštitutu sva že bili znani kot „tista gospa z Mercedezom in njena hčerka“, vratar pa je za nama navdušeno klical: „O, gospa Mercedez in gospodična Lamborghini!“
Spomnim se tudi, kako je mamin kirurg za hip privzdignil obrvi, ko sem ga vprašala, kaj se zgodi z odrezano dojko, in kako je napol presenečeno, napol v smehu zadržal sapo, ko sem parafrazirala: „Aha, torej se tkivo razreže kot mortadelo?“ Na nek način sva bili nekaj posebnega. Ampak saj je vsak izmed bolnikov nekaj posebnega, vsak ima svojo zgodbo, nosi s seboj svoje strahove, svojo diagnozo, svoje upanje. Toda osebje je res naredilo poseben vtis name, ki bo ostal v meni vse do konca. Spominjam se, kako je mami opisovala tiste dni po operaciji, ko je v vročem avgustu ležala na oddelku E in je sestro prosila za kahlo. Sestra je stvarno vprašala, če bi še katera od ostalih pacientk rada kahlo in ker jim je bilo nerodno odgovoriti, je sestra odločila sama: „Veste kaj, ko je vojna, je voja za vse!“ Spet drugič sva se z mami hihitali, ko je opisovala enega od zdravstvenih tehnikov (oz. „bratov“, kot sva jim neuko rekli midve), ki je na H oddelku skrbel za jutranjo nego in med menjavo plenic veselo prepeval o rožicah. Z mami sv a jih ljubkovalno klicali po internih vzdevkih: tista s štajerskim naglasom, ta nov, okrogli asistent, ta hecen, ta luštna, …
Ne gre za to, da koga od njih opredeli katerakoli od teh stvari; gre za to, da je na onkološkem inštitutu enostavno preveč ljudi, ki jim ne veš imena, ker si le eden od mnogih pacientov, oni pa so zate toliko več. So tisti človeški dotik in nasmeh, ki ga tako nujno potrebuješ, ko si utrgaš listek za čakalno vrsto pred diagnostičnim laboratorijem. Spominjam se, kako hvaležna sem jim bila, ko nobena od sester ni oporekala, ko sem zguljen modri naslanjač na hodniku H1 zvlekla v mamino sobo in ostala tam ob njej vse do enajste ure zvečer, čeprav je bilo obiskov uradno že zdavnaj konec.
Zato mi je bilo hudo, da sem to sestro tako ostro odpravila stran. Ampak tisti trenutek res ni mogla storiti ničesar zame, vsaj nič takega, kar sem takrat rabila. Potrebovala sem to, da sedim nekje sama s seboj, s svojimi iskrenimi mislimi, z iskrenimi in nezadržanimi občutki. V tistih mesecih sem prvič v življenju začela svojo mamo resnično občudovati in ceniti. Naenkrat se mi njeno veselje do življenja ni zdelo naivno, temveč navdihujoče. Nekaj, kar bi morali imeti vsi. Zaradi tega njenega odnosa je bila moja izkušnja z vsem tem tako posebna. Midve sva bili tisti, ki sta se v čakalnicah na onkološkem inštitutu na glas pogovarjali, celo hihitali. Midve sva kramljali o tem, kateri od bratov je bolj čeden, kaj je treba postoriti na vrtu, v katero trgovino naj grem medtem, ko njej teče kemoterapija na oddelku C in koliko krofov naj vzamem. Na koncu sva sicer zelo stvarno govorili tudi o tem, v kateri cerkvi naj bo maša, ob čemer naju je neka druga pacientka zaprepadeno gledala in skušala prepričati, naj vendar nehava. Ampak lahko sva govorili o tem, ker sva bili močni. Druga za drugo sva skrbeli tako, da sva bili ves čas čim bolj sproščeni, optimistični, predani. Prav zares sva bili.
Hecno, običajno smo ljudje pod stresom in nujno rabimo trenutek, da se zares povsem sprostimo. Takrat pa se spomnim, da sem svoj stres tako vestno pretvarjala v sproščeno, veselo energijo, ki bi bila čim bolj zdravilna in vzpodbudna, da sem naenkrat nujno potrebovala trenutek, ko se zares popolnoma prepustim stresu. Ga izrazim. Zgodilo se je to nekega dne, ko se ji je na hitro poslabšalo in sva z rešilcem odhiteli na inštitut. Tam je bilo že bolje, vendar so se odločili, da jo vzamejo čez noč. Medtem, ko je čakala na prazno posteljo v dežurni sobi, na eni tistih zložljivih postelj, ki so bile tako hecno premajhne zanjo, sem ji nosila sokove, vodo, podajala telefon, brala novice, klepetala o nepomembnih stvareh, dokler se nisem ponudila, da nama grem po kakav, pa me je prijela za roko in od tam, ležeča na tej škripajoči zložljivi postelji, ki je nosila že toliko pacientov, povsem mirno in z nasmehom rekla; „Veš … Ti si zame heroj!“
Ni rekla zato, ker bi se poslavljala. Ni rekla zato, ker bi jo bilo strah. Ker bi jo bolelo. Ker bi bila naveličana, utrujena ali obupana. Rekla je preprosto zato, ker je tako čutila. In takrat sem jaz začutila v sebi toliko vsega, da se mi je zdelo, da me bo takoj naslednji trenutek razneslo. Ne spominjam se, če sem ji kaj odvrnila ali sem se samo nasmehnila, vem le, da sem rekla „Takoj se vrnem“ in odhitela iz sobe ter zavila v prvi osamljen hodnik, ki sem ga videla na poti do kavarnice. Sesedla sem se na tla pod tisto črko D in se povsem prepustila. Strahu, dvomom, utrujenosti, naveličanosti, jezi, skrbi, sramu, krivdi in predvsem ljubezni. To je bil eden redkih trenutkov v tistih mesecih, ko sem se zares ustavila. In si dovolila čutiti vse.
Ko je sestra oddrsala naprej v tistih škripajočih natikačih, sem globoko izdihnila, zajela sapo in vstala. Zaklenila sem v svojem srcu vso tisto ljubezen in kaotični koktejl čustev, ki sem jih takrat občutila, si zapomnila, kje so, če bi jih rabila, in odšla po kakav. Z dvignjeno glavo, predano. Ker tako bi storila tudi ona.
