Vseslovenska javna pobuda Ustavi se! nas spodbuja, da razmislimo o pomenu ravnotežja med delom in prostim časom, da si odmerimo trenutke zase in za svoje bližnje. Kako uspeva to uspešnim menedžerjem, smo preverili pri mag. Davidu Visenjaku, glavnim izvršilnim direktorjem za komercialo v Perutnini Ptuj.
Kako uravnavate čas, namenjen delu in čas, namenjen sprostitvi?
Ni bistvo v ustavi se, ampak v ravnovesju. Sam skušam slediti osebnemu kriteriju »50:50«. Polovico časa predstavlja aktivno poklicno življenje oz. kariero, drugo polovico časa v zasebni sferi poskušam preživeti drugače, kar sem razdelil na dve perspektivi. Kot človek – tukaj mislim na družino in naravo, v kateri zelo uživam, naj bo to sprehod skozi gozd, delo na vrtu, ali vinogradu. Druga perspektiva je socialna, tukaj imam v mislih druženje. Kot socialno kategorijo dojemam tudi hrano, konkretno kuhanje, ki nas povezuje, združuje, osrečuje; glasbo, ki je drugačna oblika povezovanja, v drugačnem jeziku, igram kitaro, kontrabas, pojem; jadranje, ki mi je v zadnjem času zelo pri srcu in ima številne podobnosti s profesionalno sfero. Določiti si moraš prioritete in cilj na podlagi zunanjih dejavnikov, ki so takrat prisotni. Tudi pri delu smo zasuti z različnimi informacijami in aktivnostmi, ključna stvar pa je, da vemo, kaj je prioriteta in kaj so cilji, na kaj imamo vpliv in na kaj ne.
Če mi kdaj ne uspe najti ravnotežja na opisan način, potem se poslužim skrajnejše oblike. S tem mislim na t.i. »šok terapije«, ki so zame kolesarjenje v hrib, intenzivno, da glava ne »more več delati«; plavanje, tako dolgo, da ne moreš več razmišljati, tenis in ostali športi.
Po 30. letu starosti povečana intenzivnost ni samo v službi, to je tudi obdobje, ko si ustvarjaš družino, dom. Ta leta se mi zdijo najbolj tvegana za potencialno izgorelost.
Je bila v zadnjem času kakšna šok terapija, da ste ukrepali?
Ja, kar nekaj jih je.
Kaj vas motivira, da uresničujete svoje cilje?
Motivirajo me medsebojni odnosi, energija, ki iz njih izhaja. Povezovanje skupin, druženje, rezultati povezovanja. To velja tako za službo kot za zasebno življenje.
Odnos? Odnos na neki način.
Kaj je tisto, za kar je vam vredno, da se ustavite?
Ravnovesje.
Kako se počutite, ko ste ustavljeni, ko počnete eno izmed aktivnosti, ki ste jih našteli, ko jadrate, ko se družite, ukvarjate z družino?
Takrat se počutim prisotno, osredotočen na tukaj in zdaj. To razumem tudi kot neke vrste investicijo v zdravje in zadovoljstvo na dolgi rok.
Delovnik je intenziven, potem družinske aktivnosti in obveznosti, običajno šport in druženje konec tedna. Nedelja je tisti dan v tednu, ko smo skupaj z družino, se družimo s prijatelji, sorodniki, preberem, kar me zanima in mi ni uspelo med tednom. Zelo rad kuham, običajno nedeljsko kosilo; velikokrat gremo z družino na sprehod; zgodaj zjutraj pa na kolo. Nedelja je dan, ko se umirim in delam tiste stvari, ki me sproščajo in so protiutež temu, kar se je dogajalo v preteklem tednu.
V mislih pa se nehote strne povzetek preteklega tedna in se oblikujejo orisi poteka naslednjega. Refleksija se mi zdi zelo pomembna, če ne premišljuješ, potem težko določaš prioritete za naprej. Velikokrat naredim zapiske in plan za naslednji teden, niso detajlne stvari, temveč zgolj alineje. To se zgodi brez pritiska, pride samo od sebe, prostih misli, ki so – v to sem prepričan – posledica stalnega ustvarjanja ravnovesja.
Pogovarjala se je: Anja Vogrič