»Po podatkih spletnega raziskovalnega portala Statista je delovno mesto izvršnega direktorja med desetimi najbolj stresnimi v ZDA. Tudi drugje ni drugače,«
piše Petra Ilar, v tekoči številki MQ, reviji Združenja manager.
Člane Združenja manager smo vprašali, kako uravnavajo čas namenjen delu in čas namenjen sprostitvi. Večina med njimi izpostavlja, kako pomembna je organizacija časa in postavitev prioritet. V nadaljevanju je nekaj izmed njihovih izkušanj in nasvetov.
Z dobro organizacijo dela in jemanjem časa za dnevni in tedenski počitek.
Natančen urnik omogoča kolikor toliko dobro razdelitev časa med službo in prostim časom.
Z načrtnim ločevanjem časa, namenjenega delu, in časa, namenjenega sprostitvi. Tudi z vnaprejšnjim načrtovanjem aktivnosti za sprostitev.
Dela nikoli ne odlagam za kasneje, zato pogosto zmanjka časa za sprostitev.
Po občutku in s striktnim planiranjem.
Ko je delo opravljeno pride na vrsto še sprostitev.
Skrbno načrtovanje aktivnosti za več dni vnaprej.
Načrtovanje časa in prioritet tako, da dosegam rezultate na področju zasebnega in službenega življenja. Čas za sprostitev omogoči in podpira oboje.
S težavo, a gre: med delavniki zgodaj zjutraj in zvečer in vikendi.
Vse prevečkrat se zalotim, da med prostim časom avtomatsko pregledujem elektronsko pošto, ki prileti na telefon in to ne glede na del dneva, hkrati pa potem tudi hitim odgovarjat. Ugotovil sem, da je dejansko najbolje, da se med prostim časom znebim vseh komunikacijskih naprav ali vsaj izklopim avtomatsko prejemanje sporočil, ker tako ni tistega motečega elementa (cinglanja), ki moti osebni prosti čas. Za delo naj bo teden, ob koncu tedna pa se je potrebno znebiti vseh vezi z delom, ker potem tako lahko odklopiš.
Poskušam redno. Problem je, ker problemi ostanejo v glavi. Pri tem pomaga šport.
Med tednom ni skoraj nič časa za sprostitev, med vikendi pa poskušam čim več časa nameniti družini.
Težko, a se trudim (vse bolj pogosto).
Planiranje, urniki, dosledno izvajanje nalog.
Veliko časa namenim načrtovanju dneva. Potem je tu pomembna še disciplina pri izvedbi.
To je vedno izziv, saj je obveznosti veliko, a tudi družina, rekreacija in sprostitev sta pomembni. Večkrat delam zvečer, tako da imam vsaj dve uri v dnevu namenjeni sebi in bližnjim, delovne obveznosti pa pridejo spet na vrsto po 21. uri.
Z zavestnim načrtovanjem časa za sprostitev, ki je enako pomemben času za delo.
Prosti čas – šport izvajam v glavnem v času vikenda.
Da grem pravočasno iz službe in po službi izklopim misli, ki so vezane na poslovni del.
Ko je čas za sprostitev v sebi in svoji podzavesti uredim tako, da so v službi službene prioritete in delo, ko pa ni službe pa so življenjske prioritete.
Športne aktivnosti načrtujem in so del dnevne rutine. Z družino preživljam jutra, večere in vikende. Delo poskrbi samo, da ima največji kos časa.
Čas namenjen sprostitve je podrejen delu, vendar zavestno skrbim, da ga je dovolj.
Ko delam sem usmerjena v delo. V prostem času oz. namenjenem za sprostitev, se ne ukvarjam z delom.
:-), težko; avto parkiram v drugi garaži, dnevni obhodi po podjetju, redni sprehodi in vsaj dva krat tedensko uro in pol fizična aktivnost na polno ter dnevna meditacija, občasno hribolazenje z največjim veseljem.
Delo razporedim čez cel dan. Tako si tudi v rednem delovnem času vzamem čas za sprostitev (klepet s prijatelji; 1 krat mesečno masaža; 1 krat na 14 dni razvajanje, podaljšan sprehod po trgovinah, … ). Maile praviloma berem in pišem v večernem času. Prav tako na dopustu večino časa namenim počitku in rekreaciji, dnevno pa namenim pol do ene ure časa, da se seznanim s tekočimi informacijami, preberem kakšen mail, sočasno poskrbim za nadomeščanje. Tako dosežem, da pridem v službo “na čisto”.
Po občutku, vendar si za nekatere trenutke sprostitve rezerviram čas dovolj zgodaj in ga le izjemoma prepustim delu. Vsekakor bi lahko bilo še bolje.
3x na teden si vzamem čas za rekreacijo (tek, fitness, Šmarna gora), za vikend podaljšam čas spanja in popoldansko sprostitev s knjigo ali meditacijo.
Večkrat čas namenjen sprostitvi namenim delu. Pri uravnavanju nisem najbolj vestna in ne znam postaviti mej.
Sprostitev, četudi kratka in samo zvečer, je sestavni del vsakega dneva.
Vikendi so namenjeni meni, nehal sem kontrolirati el. komunikacijo, ko nisem v službi, sodelavci kličejo res samo za urgence, partnerje navaditi na normalne ure dosegljivosti.
Ukvarjam se s športom.
Pred službo je čas za rekreacijo, po delovnih obveznostih za družino.
Z načrtovanjem aktivnosti za sprostitev pred, med in po delu.
Načrtujem redno telesno aktivnost, se izogibam delu v večernih urah, postavim si cilje po številu prebranih knjig.
Tako, da si vnaprej zamisliš, še bolje pa zapišeš, aktivnosti, ki jih boš opravljal tako v službenem času in tudi v času izven službe.
Zaenkrat mi še uspeva, čeprav se moram tekom dneva zelo organizirati.
Pri tem sem pragmatičen. Delo mi je v užitek, tako da mi ni težko kakšno zasebno minuto nameniti delu. Dobro pa skrbim tudi za odlično telesno pripravljenost in duhovno (predvsem kulturno) rast.
Vse skozi koledar. Tudi osebne obveznosti. Kolikor časa lahko, posvetim delu.
Tako, da si v koledarju planiram tudi čas namenjen zase in da ne nosim službene dokumentacije domov. Prav tako sem se naučila preložiti odgovornost na sodelavce.
Prevečkrat se tehtnica nagne v korist dela. Saj veste, za sprostitev bo čas. Vikendi so družinski.
S pravočasnim odhodom iz službe, proaktivno usklajevanje dela med sodelavci (“coaching”, delegiranje), več časa z družino in športom.
Postavljen imam maksimalni čas prisotnosti v podjetju , hkrati skrbim, da doma ne berem e-pošte ali opravljam drugega dela.
Vse kar počnem, poskušam početi 100%. Ko delam, delam, razmišljam … Ko grem na oddih, se odpočijem; ko berem sem fokusirana; ko sem v stiku s sogovorniki, se jim posvetim … in to je moje ravnovesje.
