Pred leti sem sama potovala po južni Indiji, Kerala.
S sabo sem imela nekaj parov japonk, ki sem jih spletla sama. Otroških, odraslih, različno. Eno popoldne sem v vasici Munnar, 1.532 m visoko med plantažami čajevcev, naletela na gručo štirih fantov, starosti od 6 do 14 let, ki so brcali žogo.
Skromno oblečeni, obuti v pošvedrane in vidno uničene čevlje, najbolj razcapan je bil najmlajši. A njihov videz jih ni oviral pri tem, da na temnih obrazih ne bi nosili širokega nasmeha belih zob, da so uživali v trenutku sončnega dne, brez skrbi kaj bo prinesel naslednji.
Ustavila sem se in jih opazovala.
Pogledam v torbo, kaj imam s sabo in izvlečem najmanjše japonke, takšne, fantovske. S prstom namignem dečku, naj pride k meni. Belcem seveda ne rečejo ne, saj vedo, da jim prinašajo darila.
Pogledam ga v oči in mu roke podam japonke. Sprva je rahlo nezaupljiv in ne ve ali sploh sme sprejeti darilo.
“V redu je, vzemi!” Ugotovim, da fantje dobro obvladajo angleško.
Fantič gleda ostale fante, povedo mi, da so bratje, in ko od njih dobi zeleno luč, sezuje luknjaste superge in si natakne nove japonke.
S pogledom, polnim hvaležnosti, se mi zahvali brez besed.
Dobim še najlepši nasmeh na svetu in sramežljivo steče stran. Najstarejši brat stopi do mene in mi v angleščini reče: “Veste, da je to prvič v življenju, da je dobil nove čevlje? Vedno dobi le tiste, ki jih mi trije ponosimo in ponavadi so res že uničeni.”
Pri srcu me je pogrelo, pomahala sem fantu z novimi japonkami, ostalim razdelila še nekaj čokoladic in zapustila vas. Polna. Ljubezni, sreče, upanja.
Prispevek napisala: Katjuša