Zgodba: Jure za Natečaj: #ustavise in napiši
Bil je preprost januarski dan, sredi zime, vendar je bilo zunaj precej toplo za tisti čas. V podjetju, v katerem sem zaposlen že devet let, smo se ravno preselili na novo lokacijo. Med še zadnjim pospravljanjem in urejanjem novega delovnega prostora odidemo na zasluženo malico.
Kot že velikokrat prej, se s sodelavci usedemo za mizo, naročimo hrano, se pogovarjamo in smejimo. Nato pa naenkrat nek čuden občutek. Kot zamik slike, ki mu sledi vrtoglavica in slabost. Pomislil sem, da sem tisti dopoldan spil preveč kav in premalo vode. Nato me oblije vročica. Kar naenkrat se mi začne še močneje vrteti, nastopi slabost, roke se mi začnejo močno potiti, zato vstanem in odhitim na WC, da si malo zmočim zatilje in obraz. Potipam si pulz in ugotovim, da mi srce noro razbija ter da me v prsih tišči. Slabost narašča, prav tako vrtoglavica. Še malo si zmočim obraz in grem nazaj na malico z mislijo, da malo pojem in bo bolje. Ob pogledu na hrano mi postane slabo, vrti se mi še naprej in sodelavki omenim, da naj malce popazi name, ker imam občutek, da bom padel skupaj. Po prvem grizu pustim vso hrano in zaskrbljen ter v nekakšnem strahu odidem nazaj v pisarno.
V pisarni me začne oblivati mrzlica, zebe me, srce mi še naprej razbija in težko diham. Sodelavka mi naredi čaj, malce se usedem, dvignem noge in zaprem oči. Globoko v sebi čutim, da je to nekaj novega, nekaj kar še nisem doživel. Popoldan, na poti domov, se mi v avtu močno vrti in občutek imam, kot da bom vsak trenutek »ugasnil«, kot da bom padel skupaj. Ko se komaj privlečem domov, se samo še uležem na kavč in obležim. Spim, gledam televizijo, vendar kot da v mojem telesu nekaj ni tako kot bi moralo biti. Kot da mi je energija odtekla iz vseh organov in okončin. Že samo pot do wc-ja in priprava večerje sta mi bila strašen napor.
Neprespane noči
Dva dni kasneje me zbudi sredi noči. Kakšno uro po tem, ko sem se odpravil spat, se zbudim v totalni paniki. Zbudim se, kot da bi pozabil dihati, se panično dvignem, vrti se mi, potim se, srce mi razbija, težko diham in roke imam popolnoma mravljinčje. Takoj pomislim, da je nekaj močno narobe. Pomislim na srce, infarkt in hitro zbudim svojo zaročenko, ki me poskuša pomiriti. Noč na pol prebedim, napol prespim. Izmenično se potim, obliva me mrzlica in hodim nenormalno veliko na stranišče. Komaj dočakam jutro in ker je bila sobota, odidem k dežurnemu zdravniku.
Zdravnici povzamem dogajanje zadnjih dni, naredijo preiskave (voda, kri, EKG, pritisk), izvidi pa … vse v mejah normale. Zdravnica mi čisto mirno odvrne: »Gospod, verjetno ste doživeli panični napad,« a me vseeno napoti še na urgenco. Tam naredijo dodatne preiskave in vse pokaže, da fizično z menoj ni nič narobe. Zaskrbljen, nekaj dni pozneje še samoplačniško odidem na ultrazvok srca in tudi ti izvidi so bili brezhibni. To naj bi me pomirilo. Pa me ni. Še zdaleč ne!
Nato se je začelo … številne neprespane noči, ko sem se zbujal vsako uro, prepoten, z mravljičnimi rokami in nogami. V prsih tišči, srce mi razbija, da ga slišim v ušesih in čutim v grlu ter glavi. Potem pa glava … to je šele nekaj posebnega. Reka negativnih misli, ki jih kar nisem in nisem mogel prekiniti. Od tega, da bom umrl, da je nekaj močno narobe z mano, da mi bo v spanju odpovedalo srce, da ne morem dihati normalno, saj me tišči v prsih, do tega, da sem v službi pozabil odpisati ta in ta mail, naročiti to in to zadevo. Tu pa tam slišiš nekoga, ki pravi, da je mislil, da bo umrl. Ampak pri paničnem napadu je ta misel tako jasna, skoraj bi lahko dejal, da je otipljiva. Na začetku, vsaj meni, ni nič pomagalo, da so mi govorili, da sem ok, da je to samo v glavi, da imam zdravo telo. Ta misel je tako močna, tako silovita, da dejansko verjameš, da je to konec.
Morda sem imel veliko misli o smrti oz. o tem, da bom umrl tudi zato, ker sem imel kakšen mesec preden se mi je to začelo dogajati, težko življenjsko preizkušnjo, saj sem bil aktivno udeležen v neuspešnem oživljanju družinskega prijatelja. Gospoda, ki je umrl sredi zabave, ko smo praznovali 60 – letnico strica. Ta težka življenjska preizkušnja je v meni vzbudila še eno, 17 let staro travmo. Slednja se je nanašala na umrlo oz. preminulo babico, ki sem jo našel v sosednji sobi, saj sem kot študent bival pri njej.
Od sredine januarja sem v službi v takem stanju vztrajal še tri mesece. Vmes sem odšel na dopust za 12 dni, kar pa ni veliko pomagalo. Sredi aprila sem se odločil, da tako ne gre več naprej. Odšel sem do osebne zdravnice in zaprosil za bolniško. Diagnoza – izgorelost.
Izgorel
Kaj to izgorelost je, sem tu pa tam slišal ali nekaj malega prebral. Nisem pa si niti približno predstavljal, kaj to dejansko je. Kako živeti s tem, se prebijati iz dneva v dan in upati, da bo jutri bolje. Prav tako si nisem predstavljal, kako se lahko nekdo tako izčrpa, tako psihično kot fizično. Da ne moreš kontrolirati svojih misli in svojega telesa. Da ti čisto običajne stvari predstavljajo velik napor. Ni lahko, boli, močno boli. V srcu in v glavi. Pa ne mislim samo na fizično bolečino, ampak drugačno bolečino. Fizično bolečino poznam, sem aktivno treniral nogomet in bil večkrat poškodovan in tudi sicer zelo živahen otrok in najstnik, tako da mi zlomi, zvini in šivi niso tuji. Ta bolečina pa …
Enkrat sem slišal, da ne joka šibek človek, vendar tisti, ki je bil predolgo premočan. Ni mi težko priznati, velikokrat zajokam, ker je potem lažje. Kot da bi solze sprostile neko bolečino, ki jo ne morem opredeliti. Po joku je moje počutje boljše. Jokam, ker se težko spopadam s tem. Jokam, ker boli. Jokam, ker ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni. Meni, ki sem bil vedno nasmejan, dobre volje, poln energije in zagona. Jaz sem težave in probleme sprejemal in iskal rešitve. Bil sem vedno pripravljen priskočiti na pomoč in v službi vedno potegniti kakšno uro, da je bilo delo narejeno. Bil sem športno aktiven, vsaj štirikrat na teden odšel na fitnes, na kolo ali na tek. Zgodilo se je meni, ki sem spal po pet, šest, morda sedem ur in bil potem cel dan aktiven. Meni, ki sem vedno verjel, da znam poslušati svoje telo. Kot se je izkazalo, ga nisem znal. Obremenil sem ga, dokler ni rekel stop in mi pokazal, da potrebujem lekcijo. Težko lekcijo.
Signali
Ko sedaj pomislim nazaj, je moje telo jasno kazalo znake, da nekaj ni v redu. Zaročenka me je sicer na to opozarjala, vendar sem vse simptome pripisoval obremenjenosti na delovnem mestu. Vzkipljivost za malenkosti, nihanje razpoloženja, od besa, do nežnosti v parih minutah. Jeza in razburjenje, ker sem nekaj pozabil, itd. Tudi na jok mi je šlo. Čisto tako, če sem kaj takega slišal ali gledal. Prav čutil sem, kako se mi solzijo oči, pa sem si mislil, da sem pač preveč čustven. Ko razmišljam o tem, se mi je vse to zdelo popolnoma normalno. Vendar ni. Ni v redu, da se po 14-dnevnem dopustu vrneš v službo in po dveh dneh pozabiš, da si dopustoval. Se razburjaš, jeziš, si siten in nejevoljen. Poleg tega sem kar nekajkrat v zadnjem letu zbolel. Dobil vročino, vnetje sinusov, obležal za kakšen dan ali pa celo pristal na antibiotikih. In še nekaj … vedno sem hitel! Hitel zjutraj v službo, hitel na sestanke, hitel domov, na telovadbo … Pa sem vseeno vedno zamujal, vedno sem bil v nekem zaostanku.
V očeh se vidi
Med srečevanjem s to boleznijo, prebiranjem literature in pogovori, sem ugotovil, da je več stopenj izgorelosti. V nekaterih primerih telo popolnoma odpove in ljudje dobesedno obležijo za več dni ali celo tednov. Moje stanje je bilo nekaj vmes. Gibal sem se lahko, vendar z velikanskim naporom. Pogovori mi niso šli, druženje še manj, če pa že, se mi je ves čas vrtelo in me tiščalo v prsih. V tem obdobju se mi je razvila tudi panična oz. anksiozna motnja, tako da sedaj redno dobivam panične napade. Težko dihaš, vrti se ti in občutek imaš kot, da si samo na pol prisoten. Ljudje, ki te vidijo ali srečajo, kar ne morejo verjeti, da s teboj ni ok, saj na prvi pogled ni videti, da bi bilo kaj narobe z mano. Vendar se vidi. Vidi se v očeh. Oči postanejo motne, krvave in utrujene. In če pravijo, da so oči zrcalo duše, potem bi zase dejal, da so bile oči zrcalo utrujene duše.
Spopadanje z izgorelostjo
V času spopadanja s to situacijo sem poskusil marsikaj. Bil sem pri homeopatu, celo dveh, jemal homeopatske tablete, hodil na antistresne masaže, šel na skupinsko meditacijo, užival vitamine B kompleks in še nekaj drugih dopolnil, bral knjige, meditiral tudi sam ter poskusil z EFT tehniko tapkanja in avtogenimi treningi. Vpisal sem se na jogo, ki mi zelo pomaga, saj mi umiri um in telo. Veliko sem hodil, po ravnem in v hrib, predvsem pa v naravo in poskušal biti tudi bolj športno aktiven. Slednje precej neuspešno, saj imam občutek, kot da mi telo zavrača kakršenkoli večji napor. Vsako noč, po športni aktivnosti, sem se zbudil ves prepoten, težko sem dihal in srce mi je nenormalno hitro bilo. Kot bi mi telo sporočalo, da je običajen sprehod v redu, vse kar je več od tega, pa ne pride v poštev. Za mene osebno je bil to kar hud udarec, saj sem »športnik« od kar pomnim. V najstniških letih sem igral nogomet, kar dobro, za kaj več pa so me ustavile poškodbe obeh kolen.
Psihoterapija
Kar kmalu, v začetku marca, sem poskusil tudi s psihoterapijo. Kontakt sem dobil od prijatelja in se hitro odločil, da poskusim. Najprej individualno, nato v skupini. Moram priznati, da sem bil navdušen. Ni lahko, mene je v začetku tiščalo v prsih in močno sem se potil. Težko spregovoriš o nekaterih stvareh, saj jih morda nisi navajen povedati. Na terapijah se odpirajo vprašanja in teme, ki so zelo pomembne za naše delovanje in naše odnose, tako partnerske, kot s starši, širšo družino, prijatelji in sodelavci. Ugotoviš, da nisi sam v tem, da se je marsikdo spopadel s podobno situacijo. Koristi, ko slišiš stvari od drugih in jih lahko primerjaš s svojimi. Ali pa te pripovedovanja ljudi v skupini enostavno spomnijo na nekatere stvari, ki si jih imel za samoumevne, pa mogoče niso.
Zakaj se na nekatere stvari odzovemo tako kot se, kaj nas napeljuje k temu? Zakaj se v prometnem zamašku razburjamo in zakaj dobivamo panične oz. tesnobne napade? Skupina mi pomaga, da se nekomu zaupam, morda povem stvari, ki jih drugače ne bi. Pokažem čustva ali jih vsaj izpovem. Ker, če sem kaj ugotovil v tem obdobju je to, da zadrževanje čustev ni dobro. Čustva je potrebno pokazati, saj smo ljudje čustvena bitja. Vse, od sreče, žalosti, jeze, nelagodja, besa, vzhičenosti, strahu. Nič ni narobe, če si kakšen dan slabe volje. Ali žalosten. Le da okolica to težje sprejme, saj je lažje videti srečne in nasmejane ljudi, kot žalostne ali jezne.
Na terapiji mi je terapevt dejal, da so napadi panike trenutno moj najboljši prijatelj. Večkrat se poigravam s to mislijo in morda ima prav. Da je to prijatelj, ki me opominja, da ne poslušam samega sebe in da premalo skrbim za svoj um in telo. Da morda potrebujem neko spremembo, ki jo sedaj še iščem, ampak globoko v sebi čutim, da jo potrebujem. Ampak kako najti nekaj, kar ne veš, da iščeš?
Kaj deluje oz. kaj pomaga pri izboljševanju stanja težko povem. Verjetno skupek več stvari. Tako kot je skupek več dejavnikov pripomogel, da sem se znašel v tej situaciji.
Kako naprej?
Imam to srečo, da me je osebna zdravnica poslušala in mi je kmalu odobrila bolniško. Vse skupaj sem na bolniški že štiri mesece. Umik od službe, stresa, povezanega z njo, mi je dobro del. Delam v branži, ki je izredno stresna. Vedno je treba vse takoj in nujno in do včeraj. Ampak tako ne gre. Nekje je treba reči stop. Nekateri to znajo, drugi pa se to naučimo na težji način. Ampak vsaka šola nekaj stane in življenjska šola je najtežja. In morda tudi najlepša.
V pesmi z naslovom Nabiralka zvezd, skupine Tabu je verz, ki mi daje nekakšno pozitivno misel, moč:
Jaz imam, to priznam, včasih kakšno noč nemirno.
A zvezde so najsvetlejše v temnih nočeh.
Gledam jih, ljubim jih, in zaupam jim neskončno.
Čutim, da sem del vsega, segam višje kot se da,
trgam želje iz neba.
Sedaj se zavedam, da bom moral spremeniti nekatere stvari. Zavedam se, da ne bo šlo iz danes na jutri. Da je to proces, ki traja. Zavedam se tudi, da marsikomu to ne bo všeč. Pa kaj potem. Odločil sem se, da bom od sedaj najprej pazil na sebe. Na svoje počutje. Morda bo to slišati egoistično, pa ni. Kaj je lahko pomembnejše kot mi sami? Naše zdravje in naše počutje? Nič! Ker če tega ni, tudi za drugo ne moremo poskrbeti.
Od D dneva je minilo že sedem mesecev. Moje stanje je tako-tako. Kakšen dan je boljše, celo super, sem poln energije, volje, imam nasmeh na ustih. Poskušam delati stvari, ki si jih želim, četudi je to ležanje na kavču v lepem vremenu in gledanje filma. Grem na sprehod in si rečem kako dobro mi gre. Potem pa pride dan, ko ni tako lepo. Pride kot nekakšen opomin, da slučajno ne pozabim, da nisem zdrav. Da je potrebno še delati na sebi. Takrat je težko. Težko, ker ob lepih trenutkih hitro pozabiš kako težko ti je bilo. In ko ta »opomin« spet pride, te pošteno zabije na tla. Malo ležiš, jokaš in nato spet vstaneš.
Z upanjem na boljši jutri …