Sem najstnica, precej drugačna od mojih vrstnikov, kar pa ne pomeni, da se z njimi ne razumem. Rada sem v družbi mladih, le moj pogled na življenje je precej drugačen in do tega me je pripeljalo moje otroštvo. Danes sem hvaležna za te preizkušnje, kajti ko se človek zave, da živi zase in ne za potrebe drugih ljudi, je zmagovalec.
Ljudje smo pač taki, da nikoli nimamo dovolj in naše želje so neskončne, kot je neskončno vesolje. Tudi jaz nisem izjema in tudi moja glava se včasih poda v sanjarjenje, kaj bi bilo, če bi …
Ko sem bila še čisto majhna, so se pri naši hiši dogajale težke stvari. Moji prvi spomini na otroštvo so, kako je mama odšla v bolnišnico in je zelo dolgo ni bilo nazaj. Takrat sem jokala in zvečer razmišljala, kako bi ji lahko z čarobno palčko povrnila zdravje, da bi se vrnila domov.
Kot otrok sem še verjela v nadnaravne stvari in prepričana sem bila, da če bom dovolj mislila na svojo željo, se mi bo le ta uresničila. Vendar se takrat nič od tega ni zgodilo. Vsak večer sva se s sestro pogovarjali o mami in sestra me je tolažila, da se bo kmalu vrnila domov.
Nikoli mi ni vzela upanja, da čarobna moč obstaja. In prišla je nedelja, ko smo jo šli skupaj obiskat v Ljubljano. Mama je bila zelo slaba v beli postelji, njen obraz je bil zguban od bolečin. Ob njeni postelji sem tiho prosila nadnaravne sile naj ji pomagajo in bo odšla z nami domov. Vendar se ni nič spremenilo.
Domov smo odšli sami z očetom in se naslednjo nedeljo spet vrnili. In to se je ponavljajo več tednov. Neke nedelje sva s sestro ostali doma in oče je sam odšel na pot. Misli sva, da gre po mamo, vendar je imela le težko operacijo in nismo smeli na obisk. Zvečer naju je oče razveselil z lepo novico, da bo mama kmalu doma. In res sem z nestrpnostjo čakala, kako bo spet pritekla skozi vrata. Verjela sem, da so vse moje prošnje pomagale in bo tako kot nekoč. Verjela sem, da sem končno našla čarobno vilo, ki mi uresničuje skrite želje.
Čez nekaj dni se je pred hišo ustavilo reševalno vozilo in iz njega so prinesli mamo. Prinesli! Jokala sem kot dež, ker sem jo videla nemočno. Ni mogla hoditi, vendar je bila vesela. S sestro sva sklenili, da ji bova pomagali, kolikor bo v najinih močeh. Minili so prvi težki dnevi, ko smo vsi skrbeli zanjo, ji pomagali v kopalnico in do mize, več že ni zmogla. Bili smo pa vseeno srečni, da je doma. In peti dan, ko bi se zdravje moralo izboljšati, je dobila povišano temperaturo. Prišel je zdravnik in jo želel poslati nazaj v bolnišnico. Takrat sem svojo željo izrekla na glas: »Prosim, ne vzemite mi spet mame, saj bom bolj pridna!«
Ne vem zakaj sem se takrat počutila krivo za njeno stanje, čeprav nisem bila. Nadnaravna moč mi je pomagala in zdravnik ji je dal še eno možnost: »Če se čez noč ne bo temperatura znižala, jo bomo jutri poslali nazaj v bolnišnico«.
Ponoči sem slabo spala in razmišljala o mami. Iskala sem čarobno vilo in njene nadnaravne moči. Želela sem si, da mama ostane doma, čeprav bi samo ležala. Samo, da bi jo lahko pobožala po laseh, več si nisem želela. Temperatura se je ponoči umirila in ostala je doma. Potem se ji je zdravje počasi vračalo. Čisto počasi, ampak vsak dan je bila boljša.
Leta so minevala, jaz sem rasla in mama se mi je zdela zdrava. Nikoli ni nič jamrala, vedno je imela čas zame in na moje čarobne vile in vse izpolnjene želje sem pozabila. Mislila sem, da čarovnije nikoli več ne bom potrebovala. Bila sem najsrečnejši otrok na svetu, ki je imel mamo vedno ob sebi. Zaradi bolezni namreč ni mogla hoditi v službo. Imela je čas zame, veliko časa. Čeprav me od mojega drugega leta starosti ni mogla več vzeti v naročje in nisva nikoli skupaj tekali po travnikih, sem imela neizmerno lepo otroštvo. Skupaj sva kuhali, skupaj sva prebrali nešteto knjig, skupaj sva se učili pesmic, skupaj sva se igrali in vse je bilo kot ena sama čarovnija.
Potem sem morala v šolo in bilo mi je težko. V vrtec nisem hodila, ker sem imela mamo doma in mi je podarila lepo otroštvo. Z vstopom v šolo so se pričele obveznosti, ampak le te mi niso povzročale težav. Dobila sem učiteljico, ki je razumela mene in moje življenje. Včasih sem potrebovala objem tudi v šoli in vedno sem ga dobila.
Čas je hitro mineval, šolsko leto se je zaključevalo in pripravljali smo se na moj sedmi rojstni dan. Rojstni dan imam zadnje dni šolskega leta. Še enkrat bi morala iti spat in praznovanje se bi začelo. Doma me je čakala velika torta, na njej pa so bile naslikane takrat priljubljene Winx-ice. Povabila sem prijateljice in sošolke in prav lepo se bi imeli, če ne bi dan pred mojim rojstnim dnevom zazvonil telefon. Mamo so klicali na ponovno operacijo. Seveda je takoj naslednje jutro odšla, moj rojstni dan pa se je spremenil v nočno moro. Čeprav so me vsi tolažili, moje mame ni bilo ob meni. Spet sem iskala mojo čarobno vilo in jo prosila za nenavadne želje. Ni mi je izpolnila v istem dnevu, počakati sem morala deset dni in mama je bila spet doma. Vse se je ponovno začelo kot po prvi operaciji. Med tem časom so nastopile počitnice in s sestro sva bile spet vedno ob njej. Tokrat je bilo okrevanje hitrejše in verjetno je moja vila vložila več moči v izpolnjevanje želja.
Poletje je hitro minilo in spet sem morala v šolo. Sestra je odšla v drugi kraj, ker je končala osnovno šolo, jaz pa sem ostala mamin »pocertanček«. Kljub njeni nemoči, je imela vedno čas zame. Spremenilo se je le toliko, da sem ji takrat že jaz brala pravljice. Imela je neizmerno potrpežljivost, da je ure in ure poslušala moje počasno branje, se nasmihala zraven in na koncu sva vedno še govorili o zgodbi. Včasih sva si izmislili tudi svojo, ali pa jo le malo spremenili.
Lepo je bilo, čeprav šele danes vem, koliko truda je vložila, da mi je bila vedno na voljo.
Če kdo misli, da mi je vila takrat zadnjič izpolnila željo, se moti. Mama je še tretjič in četrtič odšla v bolnico in vedno se je ponovila ista zgodba. Najprej moj jok in iskanje čarobne moči, veliko prošenj in zaobljub … Potem veselje, ko se je končno vrnila domov in življenje s trpečim človekom ob katerih se solzijo oči. In ko je le minilo dovolj časa, veselje, da smo vsi skupaj, se imamo radi in se podpiramo.
Kot majhnemu otroku mi je bilo dano, da sem doživela več hudih preizkušenj, vendar so mi le pomagale odrasti in videti, da ima vsak človek v sebi čarobno vilo, ki mu daje moč in mu pomaga v težkih trenutkih. Želje nam res ne uresniči tako, kot si zamišljamo otroci v svoji domišljiji, ampak vedno nam pravljični liki dajejo upanje in verovanje v boljše in lepše življenje. Ko mine najhujše, nam vedno posije sonce in iz vsakega hudega trenutka lahko izluščimo nekaj lepega.
Kot otrok sem bila prikrajšana za dvig v naročje, ampak bila sem vedno v maminem objemu. Legli sva na kavč in se objemali. Kot otrok sem bila prikrajšana, da bi skupaj tekali po travnikih, vendar sva vseeno hodili in ob počasni hoji spoznavali in občudovali rastline. Kot otrok sem bila prikrajšanja za najboljšo tablico, ker ni bilo denarja, da bi mi jo starša kupila, vendar sem imela nešteto prebranih knjig in izmišljenih pravljic, ki so mi pomagale odrasti. Kot otrok sem bila veliko časa brez mame zaradi njene bolezni, ampak je vseeno bila ves čas ob meni.
Danes, ko odraščam in sem najstnica, čutim, kaj vse mi je bilo podarjeno. Čeprav sem imela drugačno otroštvo, sem imela zelo lepega. Življenje me je preizkušalo, prikrajšalo me je za marsikatero stvar, še več pa me je naučilo. Dalo mi je nekaj, kar mnogi ljudje nimajo. Upanje! Nikoli ni tako hudo, da človek ne bi zmogel premagati težav.
Če nečesa človek ne more početi, vedno obstaja način, da svojo srečo najde v drugih stvareh. Vedno obstaja za vse rešitev. Tudi ko odrastemo moramo pustiti čarobnim likom, da živijo z nami. Ko nam je najhuje, lahko prav v pravljicah najdemo moč.
Življenje je človeku dano ob rojstvu, spoštujmo ga takega kot nam je namenjeno. Ne imejmo prevelikih želja, ker nas bo razočaralo, iščimo raje drobne stvari, ki nas razveseljujejo. Človek je vedno lahko bogat v srcu, če zna poiskati svoje bogastvo, predvsem pa se ne smemo ozirati na mišljenje soljudi, ker naše življenje vidijo drugače.
Zapisala: 14-letna anonimna avtorica