Zgodba: Peter Krkoč za Natečaj: #ustavise in napiši
Veste, strahu še nisem premagal. Z njim se učim sobivati vsak dan sproti po svojih najboljših močeh. Mojim strahovom je ime stres. Pogosto zaradi nedokončanega dela v službi. Ali pa stres, ko vem, da se bom moral družiti z ljudmi. Slednji je zanimiv. Ni mi bilo recimo stresno stopiti na oder v Stožicah pred 8000 ljudi. Obratno, neznansko sem užival. Ni mi pa prijetno iti na zabavo z dvajset bežnimi znanci.
Ampak tudi ti strahovi polagoma popuščajo. Počasi, počasi postajam bolj družaben.
Podobno zanimivo je pri delu. Z delovnim mestom ni nič narobe. V stisko sem se sam spravil, ker si nisem znal postaviti meja. Obenem sem pustil, da so me strahovi in stres hromili in nisem znal dovolj glasno povedati, kaj si želim. Sem pa s poslušanjem sebe povlekel iz te situacije nekaj dobrodošlih lekcij. Nisem jih še povsem ponotranjil, pa vseeno jih takole ponavljam v glavi.
Lekcije o tem, kako poskrbeti zase
Prva lekcija
“Zavzemi se zase”. Niso ljudje zahtevni do tebe, temveč so točno taki, kot pričakuješ, da bodo. Danes vem, da je tako. Na začetku pa sem odgovornost zvračal na druge. Zavzemi se zase, stopi iz vate udobja, povej, kaj si želiš. Ne jamraj preveč dolgo, kakšni so drugi. Samo mirno daj vedeti, kaj si želiš. Ko postaviš meje, v katere verjameš, se jih ljudje začnejo držati in se spremenijo v odnosu do tebe. Ostali, ki se niso pripravljeni spremeniti, pa ob pravem času odletijo iz tvojega življenja.
Druga lekcija
“Nisi in ni ti treba biti Superman ”. Ni se treba stalno gnati preko svojih meja zato, da bi te drugi hvalili in te imeli radi. Nikomur ni treba dokazati, da si nekaj vreden. Niti sebi.
Tretja lekcija
“Vem, da bi rad delal milijon stvari naenkrat, a ne gre. Reci ne.” To je eden glavnih razlogov za mojo izgorelost. Težko je zavrniti neko delo, ki ga obvladaš, v katerem uživaš. Poleg tega bi rad osrečil tistega, ki ti je ponudil delo, ampak za voljo zdravja, reci ne. Ali sploh lahko izvedeš vse ideje, ki se ti bodo porodile v celem življenju? Ne. Torej sprijazni se in se posveti le eni stvari naenkrat v danem trenutku. Tako boš bolj zadovoljen ti in tvoja okolica.
Četrta lekcija
“Delovnik ima z razlogom 8 ur. Nadure te dolgoročno skurijo”. Na severu Evrope nekatera podjetja uvajajo šesturni delovnik. Ugotovili so, da so tako ljudje bolj produktivni. In podjetja imajo dolgoročno več koristi od produktivnih ljudi. V Sloveniji se, kot slišim, 72 % ljudi sooča s stresom. Večina Slovencev torej živi v strahu. Strah je zelo močno motivacijsko orodje in kratkoročno smo lahko zelo uspešna država. Dolgoročno pa se lahko le izčrpamo. Ne rečem, da izjemoma kdaj potegneš delo čez urnik. Ne pa vsak dan. Nikoli ne boš opravil vsega dela.
Peta lekcija
“Poskrbi za razum, dušo in telo”. Zdravo je držati ravnovesje med temi tremi. Razum – preveč teorije, preveč branja in poslušanja drugih, kako bi moral živeti, da boš srečen, lahko škodi. To sedaj vem. Duša – ne bodi tako zahteven do samega sebe in si brez slabe vesti vzemi čas zase. Telo – vsi smo tudi iz materiala. Če ne boš prisluhnil svojemu telesu, te bo vse glasneje opozarjalo, da pretiravaš. Dokler ne boš resno zbolel.
Šesta lekcija
“Dosežeš lahko vse, kar si želiš. Vendar, vse ob svojem času.” Večinoma se resnično nikamor ne mudi.
Sedma lekcija
“Ekstrem povleče za sabo nov ekstrem”. Tudi navdušenje in strast te lahko zapeljeta v skrajnost. Namesto, da bi se ob pravem času ustavil, kar rineš naprej, četudi si že izčrpan. Ustavi se! Najdi svojo zmernost in uživaj v njej.
Osma lekcija
“Delaj dobro drugim. Vendar le, ko uživaš v tem”. Opazi razliko med tem, ko narediš nekaj za svoj ego in med tem, ko narediš spontano nekaj dobrega za druge. Ko instinktivno narediš nekaj za drugega, občutiš mir. Človek bi lahko vse, kar počne, delal za druge. In karkoli narediš za drugega, narediš zase. Če si izčrpan ali pod stresom, težje narediš nekaj dobrega za druge. In zase.
Deveta lekcija
“Vse je v redu.” Še posebej v težkih trenutkih to težko dojameš. Ko pa se prebiješ skozi težave in pogledaš nazaj, si lahko čestitaš, ker si presegel samega sebe. Na svetu smo tudi zato, da se nekaj naučimo iz težjih trenutkov. Ponosen si lahko tudi zato, ker si jih preživel. Vse je tako, kot mora biti. Vse je v redu.
No, teh lekcij je še več, in mnoge se med sabo prepletajo. A toliko za zdaj. Ko gledam za nazaj vidim, da sem šel skozi zanimive faze in stopnje.
Predvsem nisem vedel, da lahko zbolim. Kdo je sploh slišal za izgorelost. Več let sem bil prepričan, da trpim za depresijo. Šele pred kratkim sem prejel res enostavno razlago o tem, kakšna je razlika.
Morda ne gre za depresijo?
Pri depresiji gre za globoko žalost, ki vzame človeku voljo do dela. Pri izgorelosti pa bi človek rad delal, a ne more več. In tako sem delal, delal in iskal rešitve. Tudi, ko sem bil povsem brez energije, sem jih iskal preko sebe. Veliko sem bral, da bi se poučil o tem, kaj se dogaja z mano. Končno sem ugotovil, da sem veliko preveč bral, kako bi moral živeti in sočasno premalo živel to, kar sem prebral. Moral bi se sprostiti. Sicer pa me izgorelosti ni rešila ena sama stvar, ampak kombinacija več aktivnosti. Literatura, miganje na zraku, kadar sem zmogel, pa psihiatrična pomoč, meditacija, predvsem pa zaupanje samega vase. Zavedanje, da ne potrebuješ potrditve drugih. Tega se še vedno učim.
Nisem še rešen izgorelosti. Se pa bolje počutim kot kdaj koli prej v zadnjih 20-ih letih. Taktike “preživetja” si izumljam sproti, ker tudi sproti zastarijo, oziroma izgubijo moč vzporedno z mojo rastjo. Ampak na svetu je tako, da nič ne ostaja isto. Vse se nenehno razvija zato, da nam ni dolgčas.
Kako si izumljam te taktike preživetja?
Tako, da prisluhnem samemu sebi. Ta stavek me je jezil že kot otroka, ker četudi sem napenjal ušesa, nisem slišal povsem nič. Prišla je izgorelost in še drugi dejavniki, pa sem se te vrline naučil. To, da danes rečem: “Hvaležen sem, da sem izgorel”, je zame velik preboj. Vse je torej v redu. Ni važno, v kako hudi stiski sem, obstaja rešitev in obenem se iz tega nekaj naučiš.
Začel sem torej poslušati samega sebe. Ta glas, ki mi želi dobro, gleda na moje življenje iz oddaljene, neprizadete točke. Vidi širšo sliko, kot jo je sposoben videti moj razum ali moj ego. Kakor bo slišati noro, sem se navadil pogovarjati s samim sabo. Ob zdravljenju za izgorelostjo sem hodil tudi k psihiatrinji in seveda sem jo za vsak primer vprašal, ali je ta notranji glas shizofrenija, razdvojena osebnost ali kaj drugega primernega za hospitalizacijo. Pravi, da je vse v redu z mano. Njeno strokovno mnenje je, da imamo vsi ljudje ta glas v sebi. Ne spomnim se več, kako ga je poimenovala. Gre za glas, ki ga preslišimo, ker smo se naučili poslušati druge ljudi, medije, reklame, politike in avtoritete, ki vplivajo na nas predvsem iz finančnih razlogov. Biti voden s strani drugih je seveda veliko lažje, kot razmišljati z lastno glavo. Vsaj tako se zdi. Ni vedno enostavno narediti tega, kar nam pravi notranji glas. Pogosto je treba zapustiti varno udobje. Lahko te označijo za norega ali vsaj čudaka, če narediš nekaj, kar ni v skladu s pričakovanji večine ljudi. Vendar človek, mora verjeti vase in izkušnje so mi utrdile vero v moj notranji glas. Pogovor s samim sabo mi pomaga, bolj kot kaj drugega. Na primer: Pogosto sem, zaradi skrbi, bedel sredi noči in se še dodatno sekiral, ker sem vedel, da bom moral zjutraj zgodaj vstati. Zato je bil pritisk še večji. Telo je nabilo adrenalin, strah se je polaščal prsnega koša in v grlu se je zgnetla kepa tesnobe. Od jeze bi najraje na vso moč boksnil v steno …
Sedaj, ko vem, da nisem sam, lahko tako situacijo večinoma hitro obvladam. Pogovorim se s samim sabo in navadno med pogovorom zaspim. Pri tem sem, hvala bogu, vedno bolj uspešen.
