Sprašujemo se, zakaj smo jezni? Jeza je čustvo, ki je prav tako pomembno kot veselje, žalost ter vsa ostala čustvena stanja. Vsako od njih nam nekaj sporoča. Takrat se odziva naša psiha in fizis. Pomembno je, da se poslušamo in slišimo ter povprašamo po vzrokih, ki so nas pripeljali k temu.
Se pogosto jezimo? Kako se jezimo in kakšna je naša reakcija? Smo pogosto v afektu? Se jezimo zaradi sebe ali zaradi drugih? Kaj nas ujezi? Si jezo priznamo? Poraja se kup vprašanj in vsako je pomembno, v kolikor želimo analizirati s čim smo se v resnici srečali …
Pomembno je tudi kaj mislimo potem, ko se jeza poleže. Znamo odpuščati? Srečni in zadovoljni ljudje se jezijo manj. Prvo si moramo odgovoriti ali smo torej srečni in v kolikor ne, zakaj ne? Veliko je odvisno od nas. Mi imamo v rokah škarje in platno ter si ga ustvarjamo in soustvarjamo vsak dan. Kadar smo zreli in odgovorni, bomo odgovornost za svojo jezo prevzeli nase in je ne bomo iskali zunaj nas.
Reakcije ob jezi so lahko zelo ekstremne ali pa ne. Jezo v življenju moramo doživljati, prav tako kot ostala čustva, v kolikor ne škodujemo sebi in drugim. Na primer, nekdo nam je zasedel parkirno mesto, če tudi smo bili pred tem tam in jasno nakazali, da bomo parkirali. Nekdo bo odreagiral tako, da bo zamahnil z roko in odšel parkirati drugam. Nekdo se bo znašal nad nekulturnim človekom besedno, nekdo pa ga bo celo želel napasti fizično.
Celostno gledano je posledica, kako doživljamo jezo, odvisna od našega karakterja, občutljivosti na določen dogodek, osebne zrelosti, kulture, vzgoje, vrednot … Pogojeno pa je tudi s psihičnim zdravjem. Mejne osebnostne motnje so običajno zelo afektne, burnih odzivov. Lahko so ekstremno ljubeči ali pa ekstremno besni.
Lahko se razjezimo in dovolj hitro pomirimo. Takšna je bila reakcija tistega, ki se je jezil zaradi odvzetega parkirnega prostora, vendar je zamahnil z roko in odpeljal. Ko je parkiral, je na dogodek pozabil. Vsi drugi primeri pa nakazujejo, da se je nekdo pri sebi ukvarjal z omenjenim problemom vsaj eno uro in dlje. Gre za popolnoma banalni dogodek.
Kadar znotraj nas sproži pretirano reakcijo, se moramo znati ustaviti ter povprašati čemu je tako? Sem tako nezadovoljen? Ne morem brzdati samega sebe in imam pomanjkanje samokontrole? Mislim, da sem vsemogočen? Sem se spomnil osebe, ki mi ni ljuba in mi je to storila?
Jezimo se lahko tudi zaradi prekomernega stresa, ki ga ne obvladamo več, zato smo nervozni, vznemirjeni in napadamo druge ljudi, kljub temu, da niso vzrok za naše težave. Lahko nas jezijo nekatere partnerjeve navade, ki jih ne toleriramo, pa jih vseeno počne. Lahko smo jezni tudi nase, ker ne znamo postaviti pravih meja in zaščititi sebe. Ne najdemo skupnega jezika s partnerjem ali pa vsaj mislimo tako? Morda se jezimo, ker v podjetju nimamo prave organizacije in nismo izbrali pravih ljudi za določena delavna mesta?
Ko analiziramo svojo jezo, ko poznamo njen vzrok smo naredili prvi korak k rešitvi. Jezo pustimo občutiti, mora iti iz nas, seveda na zdrav način. Lahko jo predihamo ali zapustimo prostor dogajanja, gremo na sprehod … Na način, da ni negativen do nas ali drugih ljudi. V kolikor je na primer problem v naši preobremenjenosti, bomo morali poiskati rešitve, da se bomo razbremenili. Nerešljive situacije za časa naših življenj ni. Vedno lahko rešitev »vidimo ali pa ne vidimo, odvisno iz katere perspektive in stopnje razvoja gledamo«.
Od naše želje, motivacije, opazovanja situacije ter samega sebe je odvisno kako uspešno bomo rešili svojo težavo. Kar lahko spremenimo, moramo spremeniti sami, kar ne moremo, pa je potrebno sprejeti in jezo predelati ter osvetliti druge, pozitivne vidike istega kovanca.
Barbara Sarić,
bakalavrea psihoterapevtske znanosti, specializantka psihoanalize
Kontakt: https://barbarapsihoterapija.si | 041 535 555 |[email protected]
Področje delovanja: partnerski in družinski odnosi ter delo s podjetji (izkustvene skupine za vodje in time) ter anksioznost, moderatorka foruma Ljubezenski nasveti.
Specialistka: delo s podjetji (vpliv domačih odnosov na odnose v podjetju in obratno).