Osrečila sem sestro z večerjo. Povabila sem jo v najboljšo restavracijo, hrana je bila super. Večerja ob prijetni glasbi in dobro kapljico. Bil je popolni ženski večer.
Orhideja
Kako osrečiti otroka – starša? Ni potrebno uporabiti “velikih daril”, nagrad, visoko zvenečih besed, govorov…! Vsakemu, ki mu želiš dobro, polepšati dan, življenje…se nasmehni, ga odkrito poglej v oči, mu prisluhni – ga poslušaj, ga stisni, pobožaj /odvisno kdo je s teboj/! Spoštuj otroka, človeka – sva enakovredna partnerja s katerim si v kontaktu! Kontaktiraj na enaki višini /sedi, vstatani. počepni, če je otrok/! To je bilo nekaj splošnih misli, ki me spremljajo celo življenje in me tudi bodo dokler bom zmogla, ostala prisebna! S takim načinom komunikacije sem pridobila zelo veliko prijateljev /otrok, mladostnikov, starejših – predvsem oseb z velikimi težavami, posebnimi potrebami/.S čim so se mi zahvalili: nasmehom, dotikom, rožico iz travnika, kamenčki iz reke, risbico, izdelkom, ki so ga naredili, piškotkom, ki so ga spekli….! In danes s toplimi besedami – na moj mail, SMS , tel. klic, doma izdelana čestitka za praznik! Kar precej jih je bilo! Meni s tem polepšajo dneve, leta…! Torej je bilo vedno obojestransko! Ne potrebujem zvenečih , javnih zahval, daril, priklonov… SREČA JE V MALIH STVAREH, PRIJAZNOSTI, TOPLINI, LEPI PRIJAZNI BESEDI, POGOVORU, POSLUŠANJU…!
Sivka
Mejgie
Ko sem delala kot čistilka, so me zaposleni, katerih nisem nikoli videla presenetili z darilom za novo leto in mi izročili voščilnico. Bila sem zelo presenečena in ganjena, saj kaj takega ne bi pričakovala.
Izziv sem sprejela, ekipo utečeno, navajeno dela, napornega in odgovornega. Delo brez predaha, pomoč strankam v neželenih življenjskih situacijah, stresnih in neprijetnih. To se nalaga v posameznika, vsak dan težje je priti v službo: nasmejan, pozitiven, sproščen … brez vprašanja kaj bo pa danes »hudega«, kdo bo v stiski? Bom lahko pomagal? Moje misli, se vrtijo okoli ekipe, se dobro počutijo? Kaj lahko naredim, da bo bolje? Kje lahko začnem? Kako naj jih navdihnem? Prižgem iskrice v očeh? Izredno so togi, zaprti, sprejeli so me kot »nujnost«, ker nekdo pa mora odobriti dopuste, bolniške in še kakšno informacijo prenesti dalje… tudi meni te okoliščine niso všeč, želim preboj in pripravljena sem zavihati rokave. Prvi poskus? Pohvale, poskušam vpeljati kulturi pohval. Iskrene in pristne, konkretne za kolega, za stranko, za del ekipe, za vodje? Poskus spodletel. Moč pohvale ni zaživela ni bila prepoznana. Naredim nov načrt , ker se je približeval konec leta pripravim plakate za vsakega člana ekipe – napišem naslov, Pohvalo prejme (ime) … pripravim navodila in s plakati polepim skupni prostor. Ekipa, v ponedeljek občuduje, sprašuje … beli plakati so pritegnili pozornost, skozi teden smo ugotovili, da nam kot taki niso všeč. Da potrebujejo naša sporočila, pozitivna sporočila, pohvale, zahvale …. To je bil zagotovo naš najboljši mesec, namreč, vzeli smo si tri tedne za pisanje sporočil in dodajanje le-teh na plakate. Kako lepo jih je bilo opazovati zjutraj, ko so prihajali v službo, saj niso šli do svojega delovnega mesta direkt s sklonjeno glavo, ampak so najprej pogledali kaj je novega na njihovem plakatu, katere pohvale je dodal sodelavec, sodelavka ali vodja. Želel je vedeti kaj smo dobrega prepoznali, zakaj smo ga pohvalili, kaj smo opazili …. Ko je dišala jutranja kava, je pogovor tekel o navdušenju , kaj smo pri posamezniku pohvalili, opazili? Kdo mu je zapisal pohvalo, ker mu je še nikoli, kljub temu da leta delata skupaj, ni podal? Pohvale so stekle, ne samo na plakatih. Pohvale so stekle tudi v pogovorih med člani ekipe, pohvale so šle tudi v dialogih do strank. Spoznali smo moč pohvale! Moč dobrega! Moč tistega, kar na žalost prepogosto ostane neizrečeno! Tako doma kot v službi. Akcijo smo zaključili tako, da je na novoletni zabavi, vsak prejel svoj plakat v zavit v svitek z rdečo pentljo, z željo, da si ga da na mesto za dneve, ki bodo sivi, zahtevni in težki, da si pogleda dobre misli, ki mu bodo dale energijo za naprej, za spodbudo, da bo sodelavki lažje povedal, da je zelo lepo komunicirala s stranko ali pa da ima lepo urejeno delovno mesto. Dobre prakse povlečejo in vodje moramo biti na to pozorni, saj je pomembo kako se naši zaposleni počutijo, so naše prve stranke. Velikokrat pa, na žalost, stopimo pred zaposlene samo s »slabimi« novicami, ko so naredili napako, ko je šlo nekaj narobe. Naša dobra praksa živi dalje v dnevnih sestankih – kratkih – povemo vedno kaj pozitivnega in damo pohvalo, en dan v tednu pa je rezerviran za dobre prakse, ki jih ekipa pripravi sama in podeli.
Rdečka
Osreči me, ko ugotovim, da sem na svetu skupaj z drugimi somišljeniki. Osrečijo me treningi z vodniki reševalnih psov, ko čutim, da vsi dihamo isti zrak za isti cilj, brez razlik med nami in vedno pripravljeni pomagati. Osreči me, ko na ulici stopim na “žvečilni gumi”, ki me zalepi na realna tla. Osreči me dobra knjiga in predvsem dejstvo, da moje knjige vedno krožijo – naj osrečijo še koga! Osreči me, ko v svojem delu prepoznam dodano vrednost, ko začutim zadovoljstvo in hvaležnost na drugi strani maila ali telefona, takrat je ves trud poplačan. Osreči me misel, da živim med dobrimi ljudmi!
Moj dan
Za najino obletnico par dni po rojstvu najinega prvorojenca me je prebudil ob 7h zjutraj pokleknil in zaprosil ?
Happly ever after
Življenje naju je z mojo mlajšo sestro ločilo. Starša sta se ločila, vsaka je živela z enim. Kljub vsemu, sva ostali zelo povezani, kot je življenje naneslo vsako leto bolj in bolj. Danes sva nerazdružljivi. Moja sestra je v prvem letniku srednje šole, pri 16 letih prebolela groznega raka na možganih-tumor v glavi. Po obsevanjih, po vsem času srednje šole borb z boleznijo, izgubi las, izgubi teže..ga je premagala. Ker živi z mamo, ki je zelo slabo finančno stoječa, si veliko stvari ne more kupit, privovščiti. Sama imam tudi dve težki diagnozi. Pri nama starši niso odigrali vlog kot bi mogli. Zato sva toliko bolj ena drugi steber. Sama sem beračila po cesti, da sme sploh lahko preživela dolgih 6 let. In ta dogodek je bil daleč nazaj 2017,ki ga ne moja sestra ne jaz ne bova pozabili. Uspešno je kljub obsevanim možganom končala fakulteto, zraven je delala preko študentskega servisa da je preživela brezposeleno mamo in sebe. Prihajal je marec, ko se mi je obetala neka socialna pomoč, nekih 200.00 eur. S toliko borb, ki jih je dala čez, sem se odločila da jo osrečim, čeprav bom za voljo tega še bolj beračila in bila še bolj brez vsega. Ker obožuje Beyonce, sem ji plačala ogled koncerta v Milanu z Beyonce in Jay-z. Stala sem v banki, referentka me je vprašala: »Dvignete vse?« sem rekla »ne, kar vse, (točno do evra se je izšlo), da nakažem na ta TRR.« V rokah sem imela papir, kam se nakaže za Eventim, kjer ji bom plačala. Stala sem, zrla predse, kaj zaboga delaš? Kako boš preživela? Ko sem pomislila na njo, sem bila še bolj odločena. V roki sem imela sredstva za moje lastno preživetje 2 sekundi in v 2 sekundah so odšla naprej. Po tem, sem sestro poklicala da se dobiva. “Natvezila” sem ji zgodbo, da naju socialna nekaj kliče in teži, neke kolobocije, bila je vidno vznemirjena. Poleg vseh težav še to! Ko so nama prinesli kavico, sem ji dala v roke kuverto (z nakazilom in potrdilom za koncert), vendar je mislila da so neki sodni postopki iz CSD. Ko je zagledala dejansko plačan koncert za svojo najljubšo pevko, tega obrazka nikoli ne pozabim. Usule so se ji solze, nikoli nikamor ni šla, strmela je vame z očmi polne ljubezni. Julija je odšla na koncert, imela je dan zase, vse je posnela, pela na glas, plesala in za en dan užila življenje. Isti dan, sem prosila če lahko ona plača “kofe”, tudi za kavo nisem imela. Tako norost ne predlagam nikomur, ampak sem preživela. Po cesti, po dežju, zbrala sem si za čez mesec, vedoč da sem sestri poklonila svoje srce. Ko osrečim mojo sestro, osrečim sebe!
Ementaler
Pred leti sem sama potovala po južni Indiji, Kerala. S sabo sem imela nekaj parov japonk, ki sem jih spletla sama. Otroških, odraslih, različno. Eno popoldne sem v vasici Munnar, 1.532 m visoko med plantažami čajevcev, naletela na gručo štirih fantov, starosti od 6 do 14 let, ki so brcali žogo. Skromno oblečeni, obuti v pošvedrane in vidno uničene čevlje, najbolj razcapan je bil najmlajši. A njihov videz jih ni oviral pri tem, da na temnih obrazih ne bi nosili širokega nasmeha belih zob, da so uživali v trenutku sončnega dne, brez skrbi kaj bo prinesel naslednji. Ustavila sem se in jih opazovala. Pogledam v torbo, kaj imam s sabo in izvlečem najmanjše japonke, takšne, fantovske. S prstom namignem dečku, naj pride k meni. Belcem seveda ne rečejo ne, saj vedo, da jim prinašajo darila. Pogledam ga v oči in mu roke podam japonke. Sprva je rahlo nezaupljiv in ne ve ali sploh sme sprejeti darilo. “V redu je, vzemi!” Ugotovim, da fantje dobro obvladajo angleško. Fantič gleda ostale fante, povedo mi, da so bratje, in ko od njih dobi zeleno luč, sezuje luknjaste superge in si natakne nove japonke. S pogledom, polnim hvaležnosti, se mi zahvali brez besed. Dobim še najlepši nasmeh na svetu in sramežljivo steče stran. Najstarejši brat stopi do mene in mi v angleščini reče: “Veste, da je to prvič v življenju, da je dobil nove čevlje? Vedno dobi le tiste, ki jih mi trije ponosimo in ponavadi so res že uničeni.” Pri srcu me je pogrelo, pomahala sem fantu z novimi japonkami, ostalim razdelila še nekaj čokoladic in zapustila vas. Polna. Ljubezni, sreče, upanja.
Katjuša
Moj sosed je sosedo zanemarjal vrsto let. Nekega dne se pojavi gola na mojih vratih in ne morete si misliti kako sem jo v naslednjih dveh urah osrečil, vedno znova in znova.
Jurček
Korak za korakom. Ista pot in cilj. Nova zgodba. Stojim pred njim in ga občudujem. Meni ljubi moj Ljudski vrt. Vsako leto v času reprezentančnega premora gosti izjemne krvodajalce. Tiste, ki podarijo roko, svojo kri, nesebično, za neznane ljudi. Obiščejo akcijo, ki ji že toliko let pravimo Vijol’čna kri za vse ljudi. Letos je vse drugače. Bolezen, naročanje, pa razdalje, maske. Skrbi me. Vsako leto že tedne prej skrbim, da se naš glas sliši daleč. Letos še posebej. Že v aprila sem v strahu spraševal, ali sploh bomo lahko imeli akcijo na stadionu? Dobila nemo tišino s prošnjo, ne obupaj. Nisem. Verjela sem. Akcijo smo dnevu dodali drugi dan. Na obeh smo zbrali 108 litrov krvi. Dosti prehojenih korakov, vztrajnosti, potrpežljivosti. Želja po pomoči. Nekomu, ki morda sploh ne ve, da smo nekje. Mali vijol’čni bojevniki. Želimo pomagati ljudem, stati narazen, pa vendarle skupaj. Ker 266 ljudi v obeh dnevih kaže zgodbo, ki si je v sanjah nisem upala niti predstavljati. V časih, ko življenje tak fejst boli. Zaradi energije, spoštovanja je akcija neverjetna. Kako srečni so videti ljudje, ki darujejo kri. S tisto zavito roko in našim skromnim darilo v zahvalo. Pomembno je, da smo človek človeku, prijatelj neznancu. Kako pomembno je, da se za vso žalostjo in bolečino skrivajo tako čudovita življenja, ki so našla pot…k nam. Skromni koraki, velika srca. Pomembnost življenja. Dati življenje. Življenju. Biti odprt, prijazen. Skromen in ponižen. Podariti sebe.
Mala Mo
Sem prof. umetnosti na srednji šoli. K nam se je vpisal fant (naj mu bo ime) Jon. Imel je široko paleto prilagoditev zaradi posebnih potreb. Tako je pri mojem predmetu tri mesece, kot zadnja tri leta v OŠ, samo sedel in ni ustvarjal. Nekako mi je le uspelo, da se je le lotil risbe roke. Seveda bila je drugačna-posebna :meni božanska. Pri dijakih, pa je požela veliko smeha in norčevanja; tudi to smo nekako predelali in so se umirili. Vendar meni to ni bilo dovolj. Razmišljal sem, kako naj trajno spremenim njihovo mišljenje, da bodo razumeli… Jona sem prosil, če lahko na to isto risbo nariše še več rok, izbere tri barve in nekatere ploskve pobarva. Risbo sem nato delno obrezal in jo dal prijatelju, da mi s tem motivom potiska nekaj majic. Ko se je zadeva že “pozabila”, sem oblečen v to majico prišel k pouku. Dijaki so bili navdušeni. Tudi tisti najglasnejši , celo tako, da so me prosili, če bi jim lahko naročil te majice. Nekdo izmed njih je naročil kar pet komadov za svojo plesno skupino. Kar sem tudi storil. Ko sem majice razdelil, sem jih vprašal, ali so opazili podpis pod motivom. Seveda bilo je Jonovo. Tudi takrat je Jon pokazal svojo veličino in srčno držo. Vsem nam je bil še dolgo vzgled za trud in ustvarjalnost. Mislim, da bolj kot njega, sem osrečil njegovo mamo in samega sebe, ter vse ostale dijake.
Vrabci
Elvis
Slonček za srečo Slončka za srečo sem podaril že več puncam, a najbolj in za vedno mi bo ostalo v spominu, ko sem ga podaril moji simpatiji Maji. Poleg slončka sem ji podaril še sliko na kateri sva skupaj in še eno lepo figurico. Ko sem videl srečo v njenih očeh sem bil tudi jaz zelo vesel, ko pa me je potem objela, sem se pa počutil kot v devetih nebesih :). Srečen je lahko vsak, ki zna oziroma lahko deli srečo.
Pred dobrim letom in pol sva se z partnerko vendarle odločila, da otrokom uresničiva željo in pripeljeva psa, ki so si ga že tako dolgo želeli. Tako sem pod pretvezo, da moram iti v službo, šel po kužka Jacka. Ko sem prišel z njim domov, so bili otroci tako veseli, da so se kar razjokali od sreče. Zdaj ko je Jack že večji, se dostikrat skupaj igrajo in jezijo en drugega.
Tedi
Moja zgodba se začne malo drugače. V začetku poletja so imeli na radiu nagradno igro, moral si uganiti koliko bo ob določeni uri pokazalo na termometru, nekako mi je uspelo uganiti. Kasneje so me poklicali kam naj mi dostavijo nagrado. Dogovorili smo se da kar domov. Vse je bilo tako kot smo se dogovoril, nagrado sem prejel seveda ves vesel da tudi jaz kdaj nekaj zadanem. Ker živim v bloku je bilo seveda okrog takoj polno otrok, ker je bilo v nagradi sladoled in razni napitki sem jih podaril takoj naprej. Tako da sem bil nagrajen kar trikrat, prvič od radia, drugič ob pogledu na otroke kako so bili veseli, tretjič pa vsakič ko se srečamo me lepo pozdravijo. To je za mene največja nagrada ki si jo lahko želiš. Dobiti in deliti!!!
Dobri sosed
Kako sem nekoga osrečila, kako so osrečili mene? Nekje do svojega 30.leta sem se po vsakem doseženem cilju nekaj dni počutila vzhičena, potem pa se je v moje srce zopet tihotapila praznina. Dokler nisem prvič pomagala stari gospe, ki je potrebovala pomoč. Ne zgolj njena hvaležnost ampak predvsem zavedanje, da sem s pomočjo olajšala življenje gospe in jo osrečila je napolnilo moje srce, me navdalo z mirom in veseljem, z občutkom, da je smisel življenja pomagati. Z manjšo finančno pomočjo, kolikor sem v tistem trenutku zmogla, sem pomagala znanki, ki je potrebovala denar zaradi prebroditve do nakazila plače. Moji dnevi so izpolnjeni s pomočjo drugim, ljudem, živalim, naravi (pobiranje smeti za drugimi), že en sam prijazen nasmeh, prijazna beseda ali znati poslušati ljudi le-tem veliko pomeni. Nikoli ne pričakujem vračila, niti zaslug, najlepše ja, da mi vsako še tako drobno dejanje pomoči in prijaznosti napolni srce z ljubeznijo in mirom, vedno znova in znova. Nekega dne , ko sem kolesarila sem prehitela peško, ki je z zadnjimi močmi nesla večjo vrečo krompirja. Kar pri srcu me je stisnilo, takoj sem se ustavila ter ponudila, da naloživa žakelj na prtljažnik mojega kolesa ter sva šli potem skupaj peš do njenega doma. Sicer sem zamudila pošto, a kaj potem, saj sem šla tja lahko tudi naslednji dan. Večkrat sem zasledila oglase o izgubljenih, pogrešanih živalih. Če so se živali izgubile v okolici mojega kraja sem šla vedno v akcijo in sem vedno uspešno našla izgubljeno žival ter jo vrnila njenim skrbnikom. Ena od teh akcij je bila skoraj nemogoča, saj se je žival skrila v koruzo, ki je bila posajena vse na okoli. Sem vztrajal dokler je nisem zagledala, da je nekje pokukala iz koruze ter se s priboljški jo trudila zadržati v bližini dokler niso prišli ponjo njeni lastniki, ki sem jih takoj kontaktirala. Žival je bila zaradi preplašenosti agresivna zato je ni bilo mogoče prijeti, lahko pa sem jo nekako s priboljški zadržala v bližini. Potem mucki, mali nebogljenčki zavrženi sredi ničesar, plašni, sestradani, bolni, umirajoči. Prav vse mi je z nečloveško vztrajnostjo uspelo ujeti, poskrbeti zanje, nekatere sem obdržala, drugim poiskala odgovorne domove. Žal pa je bila za nekatere od njih rešitev prepozna, vendar vsaj niso umrle tam na mrazu same ampak so jim veterinarji skrajšali muke. Moja zadnja mala rešenka, bila je za ograjo pri podjetju, kjer v tistih prazničnih dneh okoli božiča ni bilo nikogar. NI upala k meni k ograji pod katero je bilo ravno toliko prostora, da bi jo lahko prijela. Sedela je na betonu, vsa tresejoča in milo jokala, ni in ni se upala približati. Po šestih urah mojega vztrajanja in metanja briketkov vedno bližje odprtini pod ograjo mi je le toliko zaupala, da se mi je približala in končno sem jo lahko prijela, ter jo odnesla k meni domov. Po nekaj mesecih zdravljenja je sedaj zdrava, srečna in srčkana že odrasla mucka, ki se še vedno boji zunanjega okolja, zato jo imam v hiši. Ni zadosti prostora tukaj, da bi naštela vse moje pomoči drugim. Zatrdim lahko, da je pomoč drugim tisto kar napolni naši dušo in srce, nam daje smisel, srečo in mir. Ko bo prišel moj čas slovesa iz tega sveta bom umrla mirno v zavedanju, da moje življenje ni bilo zamanj. Da je imelo smisel, ki sem ga izpolnjevala po svojih najboljših močeh. Odkar se zavedam, da me pomoč drugim osrečuje znam tudi sama hvaležno sprejemati pomoč drugih kadar jo potrebujem. Opažam, da se pozitivna energija, ki jo oddajam prenese tudi v mojo okolico, saj je vedno več ljudi okoli mene vedno bolj osveščenih, kar se tiče pomoči drugim bitjem kakor tudi varovanju narave. Zakon privlačnosti še kako drži. Kar seješ-to žanješ! Zavestno širim pozitivno energijo dalje. Dragi bralci poskusite tudi vi in nikoli več v vaših srcih ne bo praznine, izpolnjeni boste z ljubeznijo, veseljem , zdravjem in mirom.
Jana
Fantu sem kupila majico njegovega najljubšega benda, ki si jo je želel. Komaj čakam, da mu jo podarim!
Ela
Prinesel mi je orhidejo, kar tako, brez razloga. Polepšal mi je dan in narisal nasmeh na obraz. Ko se danes spomnim na to, se še vedno smehljam.
Alija
Spomnim se, da je bilo pred nekaj leti pred začetkom božičnih praznikov čas za obisk trgovine, da bi z družino nakupili vse za pripravo družinskega srečanja. Blagajne so bile polne, ljudi so kupovali več kot ponavadi, trgovina pa je naš obisk nagradila s kuponom, ki si ga lahko koristil ob naslednjem nakupu. Nek neznanec se je po opravljenem nakupu odpovedal kuponu in trgovki naročil naj ga vnovči pri naslednji stranki, ki bo tako prihranila pri svojem nakupu. Starejša gospa za njim je bila iskreno vesela in hvaležna; tudi ona je ponovila gesto svojega dobrotnika in kmalu se je veriga podajanja kuponov nadaljevala preko nas do vseh ostalih kupcev. Iz trgovine je tako tisti dan odšlo mnogo zadovoljnih ljudi.
Margarinček
Kako malo je potrebno, da nekoga osrečiš! Spečeš sosedu najljubše pecivo, prijateljico presenetiš s torto, nekomu prepustiš parkirni listek, ki ga nisi v celoti porabil, nekoga spustiš naprej v vrsti pred blagajno… Včasih je dovolj, da nekomu z nasvetom, telefonskim klicem ali zgolj s sestavo nekega dopisa ali izpolnitvijo formularja “odpreš vrata” do druge poti, seveda prostovoljno in brez plačila! To počnem jaz na področju, ki mi je bolj blizu, pa da ne bo pomote – nisem pravnica! Zlasti takrat, ko zaznam, da se nekomu zgodi krivica, pa ne vedo kam naj se obrnejo in kaj lahko naredijo. Na ta način lahko nekomu ohraniš zaposlitev, dosežeš, da se delavec upokoji eno leto prej zaradi slučajne napake pri izračunu pokojninske dobe, sestaviš dopis ali preprosto pritožbo na nekaj, kar je nekoga spravilo v obup, si posrednik in zastaviš svoje ime, da nekomu pomagaš v trenutku, ko pomoč potrebuje in še marsikaj drugega. Preprosto – prav je, da se odzoveš, ko nekaj zaznaš in poskušaš pomagati. Kako se ob tem počutim? Srečno! Hvaležnost ljudi je nepopisna, njihove iskrice v očeh, ko se zadeve uredijo in so srečni, me napolnijo z neverjetno energijo in srečo! Vedno se nam vse vrne, dobro in slabo. Tudi meni se na podoben način, na drugih področjih. Pregovor pravi: “Osrečuj in srečen boš “. Morda se mi moje življenje tudi zaradi tega zdi kar srečno in zadovoljno.
Karnekdo
Bil je to božični čas. Kot taxist veliko preživim na cesti in sem enkrat zagledal starejšo gospo z kupom knjig v rokah in vso premraženo. Poznal sem je že od prej. Povabil sem je v avto in smo lepo klepetala. Ni imela denarja pri sebi, avtobusi pa niso vozili v nočnem času. Povabil sem je na kavo, kupil škatlo cigaret in dal 10 € za avtobus zjutraj. Ko sva čakala avtobus pogovarjala sva se o njenih življenjskih stiskah. Človek sem ki rad pomaga in to me osrečuje.
damir6776
Bilo je za očetov rosjtni dan ko je proslavljal 80 let – 14 februarja. Poklical sem prijatelja in se dogovoril, da pripelje dva osedlana konjička in obešeno v culi 80 “kinderjajčkov”. Bilo je tako lepo presenečenje, da je oče potočil solzice, gostje pa so gledali v kozarce, ker niso mogli verjeti, da v stanovanju, sredi Ljubljane vidijo dva konja v stanovanju. Bili so nori občutki. Lep dan vam želim.
Konji v staromeščanskem stanovanju.
Prišla sem tiho v hodnik. Vrečko postavim ob steno. Zelena fasada večnamenske stavbe me je očarala. Poklicala sem Niko. Skozi okno sva se spogledali. Odložila sem gsm nazaj v torbico. Nasmejana Nika mi je odprla vrata. Ponudila sem ji vlečko z bučko. Njeno iskreno veselje in navdušenost nad skromnim darilom me je presenetilo in razveselilo. Topel spomin na ta dogodek mi vliva upanje, da se splača z majhnimi vrtnarskimi pridelki razveseljevati ljudi.
Meg
Od vseh ljudi, ki sem jih v življenju imela resnično rada, mi je bila najljubša moja babica, preprosta, odločna ženska, ki je kljub izredno težkemu življenju ohranila polno mero optimizma. “Ježeš Marija” in podobnega jamranja nikoli nisi slišal z njenih ust. Če jo je kdo prizadel, se je obrnila vstran in bolj sebi kod drugim rekla “pejt u rt”. Takšnega sprejemanje padcev v življenju sem se od nje nalezla tudi sama. Še danes na vprašanje, kako sem, odgovorim, da odlično, pa čeprav sem v povsem slabi koži. Kaj naj bi tako ljubemu človeku, ki me je opremil s kopico, za življenje zelo uporabnih modrosti, kupila za 85. rojstni dan? Vem, da ima najrajši čim bolj mastno, zelo slano slanino in črno kavo, v kateri mora biti toliko sladkorja, da žlica sama stoji v skodelici. To dvoje ji bom seveda prinesla na skrivaj, Škodi ji očitno ne, saj ima že vse življenje petdeset kil, s posteljo vred. Bere ne veliko, saj čez, skoraj vedno zamaščena očala, skorajda nič ne vidi. Sliši pa vse, kar ji je po godu in tudi zapoje rada. Želela je postati operna pevka, vendar je v družini z osmimi otroki za uresničitev njene velike želje ni bilo denarja. Sama pa se je naučila igranja na citre in kitaro. Citre so obležale s strganimi strunami tam nekje na podstrešju, kaj pa se je zgodilo s kitaro, se nihče več ne spominja. Prešine me kot strela jasnega. Seveda, kupila ji bom kitaro. Odhitim v prodajalno z glasbili in s kitaro na rami domov mimo Platane, kjer me vedno isti za šankom dvomljivo pogledajo (moja dotedanja kitara je bil cel pršut). Kaj pa cvetlični aranžma? H kitari ne pašejo rože, bolj kakšna “odštekana” majica”. V omari najdem za mojo ljubo “rokerico” primerno odevalo. Na črni majici je z otroško ročico narisano sonce z Andrejevim napevom: “sonček je in ti si skuštrana”.
Sonček jeOddrvim v dom upokojencev in obojestranska sreča je nepopisna. Pomagam ji navleči majico in ji v roke potisnem kitaro. S kot kamen trdimi nohti in skrivljenimi prsti izvablja sprava nerodne zvoke, ki postajajo vse bolj ubrani. S hripavim glasom zapoje zraven tisto svojo najljubšo: “Slovenka sem, tako so mati djali…”, nato še “Živel je ciganček.” Od srca si želim, da bi še dolgo živela, požiram solze sreče, obliva me prijetna toplota, dokler čez vrata ne vstopi moja mama. Vrže pogled na posteljo in me zgroženo ozmerja. “Si znorela, zaradi te majice se nam bodo vsi posmehovali, kitaro pa kar odnesi. Kdo pa misliš, da jo bo poslušal?” Kitaro sem ji vseeno pustila in velikokrat je z njenimi zvoki razveseljevala oskrbovance in v dolgih nočeh dežurstva tudi zaposlene v domu. Dočakala je skoraj sto let. V teh dneh, ko zaradi “kovida” ne morem na njen grob, se z radostjo spominjam tistega daljnega rojstnega dne, ko sem jo resnično razveselila in ji z opisanim, za mojo mamo povsem neprimernim darilo, morda podaljšala življenje.
Paznaš tisti občutek, ko ti zmanjka energije volje, ko enstavno ne zmoreš nič drugega, kot buljiti v televizijo? No, meni se je to dogajalo konstantno vsak teden. Ponavadi ob četrtkih. Dokler, dokler nisem spoznala njega. Doma že nekaj časa ni vse v redu, mož ni prepričan, kaj sploh še želi od življenja, otroci so dovolj stari, da me potrebujejo samo še za kuhanje. Potrebovala sem spremembo. In jo dobila. Sprememba je on prijazen, dobrodušen, tako lušten. Če ne vstanem pravočasno, me budi tako vztrajno, tako nežno, da odprem končno odprem oči in se lahko samo nasmehnem. Hvaležno poje zajtrk in gre z veseljem z mano na jutranjo rekreacijo. Ob dnevih, ko sem prosta, se carta z mano na kavču, ali pa mi pomaga na vrtu. Ko pride tisti melanhonični dan, mi enostavno ne dovoli, da se zasedim. Hodi okoli mene me bodri, me spravi na noge. Zunaj,v naravi, med krošnjami dreves najdem spet dovolj volje za odličen dan. Zaradi njega sem srečnejša, ker sem našla sebe. Čas zase. In pri tem mi je v bistvu pomagal mož. On ga je predlagal. Zdelo se mu je, da potrebujem drugačno popestritev. Da potrebujem več, kot mi da lahko on. Sprva sem se upirala, da nočem tega. Dokler ni prišel kar z njim domov. Čeprav začudena, malce jezna, zakaj me sili v to, sem ga kmalu vzljubila. Sedaj je del našega gospodinjstva in življenja brez njega si ne znam več predstavljati. Priporočam vsem, ki potrebujejo popestritev. Hvala mož, osrečil si me. Ti in naš novi kuža Russell.
