Motivirajo me medsebojni odnosi, energija, ki iz njih izhaja. Povezovanje skupin, druženje, rezultati povezovanja. To velja tako za službo kot za zasebno življenje.
Odnos? Odnos na neki način.
Glede na to, da dnevno preživimo več časa v družbi s svojimi sodelavci kot s svojimi najbližjimi, je veselje do dela, ki ga opravljamo, ključ do našega dobrega počutja.
Nikamor se mi ne mudi. Obujam konjičke iz mladosti. Moje srce se širi v vesolje. Pripravljena sem sprejemati, dajati in se veseliti.
Če si zavezan svojemu poslanstvu, potem stremiš k popolnosti. To pomeni, da je moja služba še vedno na prvem mestu. Se pa trudim, da je čas, ki ga namenjam sprostitvi, resnično čas zame in za moje drage.
S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
Kronični primankljaj čustev, kot so strah, jeza, žalost, ljubezen itd., v resnici siromaši osebnost a je hkrati tudi potencialno patološki in se lahko kaže tudi v obliki psihosomatike.
Nekoč sem rekla: »Edino česar se bojim, je bolezen«. Ta tri leta so to trditev popolnoma ovrgla. Tudi najhujšo diagnozo se da premagat s pozitivno energijo in ogromno volje do življenja.
Strah je dostikrat tudi le izgovor, da nečesa ne storimo, opravičilo samemu sebi in drugim, a kolikokrat smo strah zamenjali z vznemirjenjem? Ker fizični simptomi so si zelo podobni.
Reakcije ob jezi so lahko zelo ekstremne ali pa ne. Jezo v življenju moramo doživljati, prav tako kot ostala čustva v kolikor ne škodujemo sebi in drugim.
Gledala sem zahajajoče sonce, se poigravala s fotoaparatom in utrnila se mi je misel, močna in posebna, nekakšno sporočilo zame, zato sem jo zapisala.
