Zgodba: Jana za Natečaj: #ustavise in napiši
My old flame, kot pravi angleščina, ta jezik posrečenih idiomov. Plamen, ki nikoli čisto ne ugasne; tudi kadar pozabiš nanj, še zmeraj tli, tako da se že samo ob vetriču dvigne v ogenjček. Dragocena majhna zbirka spominov, ki ostajajo barviti in nas hranijo v trenutkih puščobe, bridkosti in nesmisla. Skrinja zakladov, h kateri se vračamo, kadar nas je strah pomanjkanja.
V življenju se zaljubimo v toliko stvari, ob katerih se počutimo žive ali celo nadžive. Kraji, dogodki, ki nas navdajajo z navdušenjem. Pridejo – in minejo. Nekateri pa ostajajo kot neusahljiv vir navdiha. Doslej nisem veliko potovala po svetu, ki je viden očem. Ja, videla sem nekaj stvaritev, ob katerih pridevniki zbledijo; ki so me presunile, ki so mi dale ideje. Nedavno sem hodila po Alhambri in skušala vsrkati čim več njene lepote (iskreno? Še zmeraj si želim njene barve, vzorce in duha prenesti v svojo kuhinjo. Ja, vem.). V resnici je taka umetnina stvar, ki je ne bi smel pofotkati, zdrveti skoznjo in čao. K njej bi se moral vračati in jo okušati znova in znova. Ker pa ne živim v Granadi …
… se lahko vračam na svoj vrt, k svoji prvi ljubezni.
Tole z ljubeznijo je zelo zagonetno. Kako si upam govoriti o ljubezni do vrta (ali do česar/kogarkoli), če ni brezpogojna? In tale ni, to je jasno. Moški, ki ljubi, bo imel vedno čas za ljubljeno osebo; ženska, ki ljubi, bo želela vse deliti s to osebo, nam je govoril moj dragi profesor Gostečnik. Meni je težko iti na vrt, ker imam toliko drugega, nujnejšega in dolgočasnejšega dela, čeprav vem, da me vdano čaka in ustvarja, tudi kadar me ni. Vrt me ljubi brezpogojno, tudi če jaz njega ne. Kajti ko bom šla dol med vrtne prebivalce, vem, da me bo tista silna ljubezen prevzela tako močno, da se bom odtrgala od njega nerada, skoraj z bolečino, prav gotovo pa z občutkom krivde, če ne bom preživela na njem vsaj nekaj ur, če se ne bom vsaj s pogledom dotaknila vsake rastlinice. »Ljubezen je strašna, njena mavrica je rdeča« (Neža Maurer).
Avgust, še posebno pa letošnji ljubljanski avgust, je čas obilja. Po malinovem juniju in ribezovem juliju so začeli pokati črni dragulji robidnic in smokva je odprla svojo zakladnico. Globoko sem prepričana, da sta kača Evo in Eva Adama v resnici zapeljali s smokvo, kraljico rajskega sadovnjaka. Sladkost se počasi nabira v slivah in meso pod ponižno sivkasto kožo vinogradniških breskev dehti.
To naredi ljubezen: človek začne govoriti kot pesnik.
Mogoče bi morala zdajle namesto vznesenega pesnjenja klečati ob gredi in puliti plevel, ki ga je dež ves julij tako radodarno zalival. Ne samo zaradi plevela. Klečanje na zemlji me približa tej Materi kot nič drugega. Bolj jo duham, bolj jo čutim, globlje zakopljem roke v prst, bolj se ji poklonim. V meditativnem ponavljanju gibov, ki je kot molitev.
Lahko pa si skuham prvo jutranjo kavo in grem v zeleno senco brat Veselo dolino Louisa Bromfielda. Tudi to je ljubezen.
