… sledi faza psihoterapevtskega odpravljanja notranjih “moram” prisil, s spoznanjem, da se je nesmiselno do konca gnati za doseganje povečini ne lastne sreče in le kratkotrajnega zadovoljstva zase, ki bo trajalo samo dotlej …
Vam je znano? Po treh urah intenzivnega dela se zgodi: »Uf, zdaj pa rabim pavzo. Skodelica kave se bo kar prilegla, da si napolnim moči.«
Člane Združenja manager smo vprašali, kako uravnavajo čas namenjen delu in čas namenjen sprostitvi.
S strahom oz. s tesnobo sem se v svojem življenju srečala že v času svojega otroštva. Odraščala sem v družini, kjer bilo ustrahovanje in psihično nasilje pogosto prisotno s strani mojega očeta.
Tiščanje v prsih, ki ni povezano z bolezenskim stanjem, pogosto povezujemo s tesnobo. S tiščanjem v prsih nam telo sporoča, da se je v njem nakopičilo preveč tesnobe, in da moramo nekaj narediti.
Ko je sestra oddrsala naprej v tistih škripajočih natikačih, sem globoko izdihnila, zajela sapo in vstala.
S plezanjem dosežemo oboje – pobeg od ponorelega sveta v naravo, pod vznožje skal nabitih z energijo ali v zavetje plezalne dvorane, misli in telesno moč pa usmerimo le k enemu cilju.
V zgodnjem odnosu doživljamo občutke psihološke nevarnosti tedaj, ko v odnosu z bližnjimi ni varno izražati občutkov strahu.
Kopaj se ob zori.
Govori o stvareh, ki jih ljubiš.
Nikoli ne obračaj palačinke z nožem ali roko, samo z metanjem v zrak.
Stran popači in zabriše človekovo dojemanje realnosti. Različni obrazi strahu in tesnobe dajejo lažni občutek, da je situacija bolj resna in/ali ogrožujoča, kot v resnici je. Tisti, ki ga je strah, postane ujet v svojem telesu.
