O mačku, ki mi je sledil
Nora, skoraj nemogoča in malce divja ideja se ti nekega dne preprosto prikrade v misli. Kot mlada mačica, ki pokuka izza plota in medtem, ko jo presenečen opazuješ, premišljuješ.
Nora, skoraj nemogoča in malce divja ideja se ti nekega dne preprosto prikrade v misli. Kot mlada mačica, ki pokuka izza plota in medtem, ko jo presenečen opazuješ, premišljuješ.
Dolgo sem ostala pod prho. Spirala sem s sebe njene ostudne besede, pa se me še danes držijo kot prilepljene. Ostala pa mi je zavest, da sem ravnala prav, ker sem ohranila mirno kri in se nadzorovano umaknila.
Kdorkoli bere te vrstice … Vedi, da si vreden ljubezni, sposoben, lep, unikaten takšen kot si. Zaslužiš si dobro življenje, ne da te nekdo tlači in ponižuje, saj vsak človek ima dušo in duša zaboli.
Mene je bilo tega tako strah, da mi je šlo na bruhanje. Z leti in racionalizacijo strahu, mi je dandanes zgolj neprijetno. Prav tako kot nisem mogla prenašat …
Bala sem se, da bom umrla. To je bil zlom. Oči sem si zatiskala pred opozorilnimi znaki, kot so pozabljivost, razdražljivost, nespečnost, ukrivljanje prostora, nenadne vrtoglavice, težave pri vožnji …
Nikamor se mi ne mudi. Obujam konjičke iz mladosti. Moje srce se širi v vesolje. Pripravljena sem sprejemati, dajati in se veseliti.
S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
Nekoč sem rekla: »Edino česar se bojim, je bolezen«. Ta tri leta so to trditev popolnoma ovrgla. Tudi najhujšo diagnozo se da premagat s pozitivno energijo in ogromno volje do življenja.
Strah je dostikrat tudi le izgovor, da nečesa ne storimo, opravičilo samemu sebi in drugim, a kolikokrat smo strah zamenjali z vznemirjenjem? Ker fizični simptomi so si zelo podobni.
Gledala sem zahajajoče sonce, se poigravala s fotoaparatom in utrnila se mi je misel, močna in posebna, nekakšno sporočilo zame, zato sem jo zapisala.