Pred dnevi mi je sogovornik zaupaj svojo izkušnjo: »Veste, najtežje je začet in končat s pisanjem.« Pa še kako prav je imel. Če bi me pred mesecem dni vprašali, kaj si mislim o kampanji »Ustavi se«, ki je v letošnji zasnovi fokusirana na pomembnost »ustaviti se za trenutek in prisluhnit drugemu«, bi bil moj zapis povsem drugačen. Kaj se je zgodilo?
Včasih v življenju rabiš par konkretnih klofut (focnov, bačnov, šamarjev ali kakorkoli kdo to imenuje), da se nehaš smilit sam sebi, da morda nehaš mislit, da si velik ali visok (definicija ženske s 161 cm oziroma 163 cm, ko pride »sfenana«) in da se pogledaš v ogledalo in rečeš: »Problem imava, draga moja. Čas je za novo poglavje.«
Vsak izmed nas si je že kdaj zaželel, da bi imel čarobno moč iz pravljic in bi z njo premikal gore, si uresničeval skrite želje ali pa se maščeval ljudem, ki so nas prizadeli. Tudi jaz imam kdaj tako željo.
Kaj se zgodi, ko se naše telo umiri, pozornost prenesemo na to, kar čutimo in manj, kar mislimo, ter se prepustimo tihemu opazovanju tega, kar nas v naravi obdaja in kar se v nas naravno poraja?
Dobra komunikacija je najtrdnejši temelj dobrih odnosov. To povem na vsakem srečanju, druženju, vedno, ko dobim za svoj govor priložnost. Izkazalo se je, da je moja trditev, moje prepričanje, moj moto, popolnoma pravilno, več kot pravilno, da drži kot pribito.
»Rak«. Že samo beseda te zdrami, kaj šele ko pomisliš, da bi se lahko zgodilo tebi. Običajno zboli nekdo iz službe, morda tvoj sosed, meni pa se to ne more zgoditi, pogosto prepričanje opiše Gregor Pirc iz društva Onkoman.
Si rečem ustavi se in pomisli nase, draga moja. Nimaš neomejeno časa. Nisi vsemogočna. In nobene potrebe ni, da bi bila. Lahko si nepopolna in kljub temu se bo našel kdo, ki te bo imel rad. Verjemi.
Pa sem se ustavila! Pravzaprav sem sedla za računalnik z željo, da v enem kosu, brez motenj, osredotočeno in iskreno napišem to, kar mi leži na duši.
