O smrti – našem pokopu in veliki priložnosti
V sklopu čudovite akcije Ustavi.se in ob povabilu organizatoric ob zaključku le-te smo se na Kmetiji Ježek zbrali iz vseh vetrov in zagotovo ne po naključju. Beseda je tekla o najbolj pereči …
V sklopu čudovite akcije Ustavi.se in ob povabilu organizatoric ob zaključku le-te smo se na Kmetiji Ježek zbrali iz vseh vetrov in zagotovo ne po naključju. Beseda je tekla o najbolj pereči …
Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo.
Sem kronološko v sredini štiridesetih let in usoda ni pometla z mano, temveč me je dala na preizkušnjo – lahko se začnem ukvarjati z življenjskim planiranjem, ne glede na to, kakšna pogorišča sem pustila za sabo.
Leta počasi minevajo in kar naenkrat odrastemo. Spoznamo, da tudi, če se svet odloči za nekaj, lahko to spremenimo. Ustavimo se in premislimo o vseh.
To je zgodba, ki se je ne da zapisati v enem kratkem zapisu. Ne da pojasniti na eni kavi. In zagotovo je ne morete zares razumeti, če ste danes nanjo naleteli prvič.
Verjamem v usodo in tudi vem zakaj se je zgodilo, tako, kot se je. Namreč, naš oče je … Vsakič me je groza, ko pomislim, da me, njegove hčere, dobro vemo, zakaj.
Jokam, ker se težko spopadam s tem. Jokam, ker boli. Jokam, ker ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni. Meni, ki sem bil vedno nasmejan, dobre volje, poln energije in zagona.
Človek je zelo posebno bitje. Živi, kakor da ne bo nikoli umrl in umira, kot da ni dobro živel. Šele v času, ko je njegovo življenje v nevarnosti, ugotovi, da si ni vzel časa za pomembne stvari.
Ugotovil sem, da sem živel življenje v prihodnosti in ne v sedanjosti. Vse kar resnično šteje je TA trenutek. Vse kar obstaja, je TA trenutek.
Rekel je: »Gospa, med potjo sem premišljeval, kako se življenje lahko tako kruto poigrava s človekom. Zdaj mislim drugače.«
