Skozi leta se spremenimo
Leta počasi minevajo in kar naenkrat odrastemo. Spoznamo, da tudi, če se svet odloči za nekaj, lahko to spremenimo. Ustavimo se in premislimo o vseh.
Svobod(n)a v svoji koži
To je zgodba, ki se je ne da zapisati v enem kratkem zapisu. Ne da pojasniti na eni kavi. In zagotovo je ne morete zares razumeti, če ste danes nanjo naleteli prvič.
Kako se vse vrača
Verjamem v usodo in tudi vem zakaj se je zgodilo, tako, kot se je. Namreč, naš oče je … Vsakič me je groza, ko pomislim, da me, njegove hčere, dobro vemo, zakaj.
Vedno sem hitel, a zamujal, dokler …
Jokam, ker se težko spopadam s tem. Jokam, ker boli. Jokam, ker ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni. Meni, ki sem bil vedno nasmejan, dobre volje, poln energije in zagona.
Bolezen me je naučila, da nikoli nisi sam
Človek je zelo posebno bitje. Živi, kakor da ne bo nikoli umrl in umira, kot da ni dobro živel. Šele v času, ko je njegovo življenje v nevarnosti, ugotovi, da si ni vzel časa za pomembne stvari.
Pot v tujino in nadaljevanje 1. zgodbe
Ugotovil sem, da sem živel življenje v prihodnosti in ne v sedanjosti. Vse kar resnično šteje je TA trenutek. Vse kar obstaja, je TA trenutek.
Ne skrbi, bodi srečna!
Rekel je: »Gospa, med potjo sem premišljeval, kako se življenje lahko tako kruto poigrava s človekom. Zdaj mislim drugače.«
C4
Takratna izguba službe in nenadna smrt očeta so me pretresli do temeljev. V vrtincu zame že tako prehitrega življenjskega tempa, ki me je pogoltnil, in dodatnega šoka nisem mogla več dihati …
Moja pot do izgorelosti na grafu
… sledi faza psihoterapevtskega odpravljanja notranjih “moram” prisil, s spoznanjem, da se je nesmiselno do konca gnati za doseganje povečini ne lastne sreče in le kratkotrajnega zadovoljstva zase, ki bo trajalo samo dotlej …
Trenutek na hodniku D
Ko je sestra oddrsala naprej v tistih škripajočih natikačih, sem globoko izdihnila, zajela sapo in vstala.