Bolezen me je naučila, da nikoli nisi sam
Človek je zelo posebno bitje. Živi, kakor da ne bo nikoli umrl in umira, kot da ni dobro živel. Šele v času, ko je njegovo življenje v nevarnosti, ugotovi, da si ni vzel časa za pomembne stvari.
Človek je zelo posebno bitje. Živi, kakor da ne bo nikoli umrl in umira, kot da ni dobro živel. Šele v času, ko je njegovo življenje v nevarnosti, ugotovi, da si ni vzel časa za pomembne stvari.
Ugotovil sem, da sem živel življenje v prihodnosti in ne v sedanjosti. Vse kar resnično šteje je TA trenutek. Vse kar obstaja, je TA trenutek.
Rekel je: »Gospa, med potjo sem premišljeval, kako se življenje lahko tako kruto poigrava s človekom. Zdaj mislim drugače.«
Z znanjem za življenje in vsakodnevnim delom na sebi sem se uspela osvoboditi tudi največjih frustracij in strahov
Takratna izguba službe in nenadna smrt očeta so me pretresli do temeljev. V vrtincu zame že tako prehitrega življenjskega tempa, ki me je pogoltnil, in dodatnega šoka nisem mogla več dihati …
Klečanje na zemlji me približa tej Materi kot nič drugega. Bolj jo duham, bolj jo čutim, globlje zakopljem roke v prst, bolj se ji poklonim.
… sledi faza psihoterapevtskega odpravljanja notranjih “moram” prisil, s spoznanjem, da se je nesmiselno do konca gnati za doseganje povečini ne lastne sreče in le kratkotrajnega zadovoljstva zase, ki bo trajalo samo dotlej …
S strahom oz. s tesnobo sem se v svojem življenju srečala že v času svojega otroštva. Odraščala sem v družini, kjer bilo ustrahovanje in psihično nasilje pogosto prisotno s strani mojega očeta.
12.6. je bil poseben dan. Možev prvorojenec je imel valeto. Zamude si ni mogel privoščiti, saj je ob 18. uri moral biti na 25 km oddaljenem kraju, se pravi približno 25 min vožnje z avtom.
Odločil sem za stavko. Med delovnim časom sem sedel v jedilnici za malico. Dve uri pred koncem dela, mi je eden od zaposlenih prinesel pisno obvestilo, da …