Od takrat naprej sem si stala ob strani
Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo.
Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo.
Sem kronološko v sredini štiridesetih let in usoda ni pometla z mano, temveč me je dala na preizkušnjo – lahko se začnem ukvarjati z življenjskim planiranjem, ne glede na to, kakšna pogorišča sem pustila za sabo.
Najveća i najdublja tamnica, u koju čovjek sam sebe zatvara, je strah. Dođe iznenada, kao vrisak iznutra, kao žestok alarm u čovjeku koji će nekad da ga zaledi, nekad natjera na bijeg.
Vsak človek se lahko spremeni in zaživi boljše življenje.
Čas, potreben za obdelavo elektronske pošte in telefonskih klicev, omejujem na največ eno uro dnevno. Sem goreč zagovornik neposrednega, pristnega medčloveškega stika.
Edini cilj je bil odpisati test, da se bodo končno lahko posvetili bolj pomembnim stvarem kot so prijatelji in družina in razumljivo tudi razpravam o puloverjih ter petju pesmi.
Kot da se v letih zgodovine razvoja nisem ničesar naučil. Ne upoštevam, da telo potrebuje počitek, da obstaja čas, ko stvari rastejo in čas, ko se rast ustavi. Pozabljam, da so v življenju lepi in grenki trenutki.
Jokam, ker se težko spopadam s tem. Jokam, ker boli. Jokam, ker ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni. Meni, ki sem bil vedno nasmejan, dobre volje, poln energije in zagona.
Strah, s katerim se psihiater najbolj pogosto srečuje, je strah pred zdravili in samo psihiatrijo. Včasih je ta strah tako velik, da je oseba pripravljena tvegati vse, tudi svoje življenje, samo, da bi se izognila zdravilom in obisku psihiatra.
Delala sem po 28 ur na dan, če je bilo treba, bila sem zahtevna do sebe in drugih. Pogosto sem imela glavobole, a …
