Z delom sem bežala pred svojimi strahovi
Bala sem se, da bom umrla. To je bil zlom. Oči sem si zatiskala pred opozorilnimi znaki, kot so pozabljivost, razdražljivost, nespečnost, ukrivljanje prostora, nenadne vrtoglavice, težave pri vožnji …
Bala sem se, da bom umrla. To je bil zlom. Oči sem si zatiskala pred opozorilnimi znaki, kot so pozabljivost, razdražljivost, nespečnost, ukrivljanje prostora, nenadne vrtoglavice, težave pri vožnji …
Glede na to, da dnevno preživimo več časa v družbi s svojimi sodelavci kot s svojimi najbližjimi, je veselje do dela, ki ga opravljamo, ključ do našega dobrega počutja.
Nikamor se mi ne mudi. Obujam konjičke iz mladosti. Moje srce se širi v vesolje. Pripravljena sem sprejemati, dajati in se veseliti.
S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
Nekoč sem rekla: »Edino česar se bojim, je bolezen«. Ta tri leta so to trditev popolnoma ovrgla. Tudi najhujšo diagnozo se da premagat s pozitivno energijo in ogromno volje do življenja.
Strah je dostikrat tudi le izgovor, da nečesa ne storimo, opravičilo samemu sebi in drugim, a kolikokrat smo strah zamenjali z vznemirjenjem? Ker fizični simptomi so si zelo podobni.
Gledala sem zahajajoče sonce, se poigravala s fotoaparatom in utrnila se mi je misel, močna in posebna, nekakšno sporočilo zame, zato sem jo zapisala.
Vsako telo je edinstveno in se drugače odziva. Moje telo je žal dolgo trpelo. Sedaj sem mu povrnila del ženstvenosti in z njim ravnam tako, kot me prosi.
Ko predelam, postanem sama vrhunska terapevtka. Ko predelam, sedaj še ne, trenutno me misel na samomor preplavi najmanj petkrat dnevno.
Kot je že teta Pehta Kekcu nekoč povedala: »Za vsako bolezen raste rožica«. Tudi depresija in travme ter samomorilno nagnjenje je ozdravljivo.
