Metina kalvarija
S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
Nekoč sem rekla: »Edino česar se bojim, je bolezen«. Ta tri leta so to trditev popolnoma ovrgla. Tudi najhujšo diagnozo se da premagat s pozitivno energijo in ogromno volje do življenja.
Strah je dostikrat tudi le izgovor, da nečesa ne storimo, opravičilo samemu sebi in drugim, a kolikokrat smo strah zamenjali z vznemirjenjem? Ker fizični simptomi so si zelo podobni.
Gledala sem zahajajoče sonce, se poigravala s fotoaparatom in utrnila se mi je misel, močna in posebna, nekakšno sporočilo zame, zato sem jo zapisala.
Vsako telo je edinstveno in se drugače odziva. Moje telo je žal dolgo trpelo. Sedaj sem mu povrnila del ženstvenosti in z njim ravnam tako, kot me prosi.
Ko predelam, postanem sama vrhunska terapevtka. Ko predelam, sedaj še ne, trenutno me misel na samomor preplavi najmanj petkrat dnevno.
Kot je že teta Pehta Kekcu nekoč povedala: »Za vsako bolezen raste rožica«. Tudi depresija in travme ter samomorilno nagnjenje je ozdravljivo.
Vzpenjam se po otoku.
Stara trdnjava vabi.
Oznojena in žejna drobim …
Nisem še rešen izgorelosti. Se pa bolje počutim kot kdaj koli prej v zadnjih 20-ih letih. Taktike “preživetja” si izumljam sproti, ker tudi sproti zastarijo, oziroma izgubijo moč vzporedno z mojo rastjo.
Kam? Ne vem, do zadnjega vdiha? Kako dolgo? Ne vem, kolikor bo potrebno? Zakaj? Ne vem, zato, ker je vredno?
S kom? Sama.